Poti plina so se obrnile, k nam prihaja z zahoda in iz Hrvaške
Glavni direktor Plinovodov Marjan Eberlinc je bil kar 14 let tudi predsednik energetske zbornice, šele pred kratkim ga je na tem mestu zamenjal Aleksander Mervar, direktor Elesa. Pravi, da je slovenska energetika v dobrem in stabilnem stanju, saj je v preteklih nekaj letih prestala preizkušnje različnih razsežnosti. To pa so temelji, ki omogočajo trezen in realen razmislek o korakih v prihodnosti.
Kje smo in kam naj bi šli?
Veliko je govora o scenarijih in opcijah, v zadnjem času najbolj poudarjena sta OVE in jedrski, in zdi se, da smo verjetno spet razdeljeni in neenotni. Poznavajoč slovensko energetiko pa sem prepričan, da si vsi želimo, da bi Slovenija še bolj izkoristila svoje potenciale in postala na področju energetike še bolj samopreskrbna in da bi s trajnostnimi projekti končno izvedla preboj. Želim si, da bi generacija zanamcev o nas lahko govorila podobno, kot mi lahko rečemo za pionirje slovenske energetike.
Na področju prenosa plina imamo nekaj načrtov in pripravljenih projektov. Prav to mogoče pogrešam v nekaterih delih slovenske energetike, vnaprej pripravljene projekte, za katerimi se skrivajo leta trdega dela in priprav ter pozitivnega pristopa. Naše izkušnje namreč so, da smo v očeh Evrope še vedno majhni ter moramo zato še odločneje stopiti skupaj in sodelovati pri novih projektih.
Pred več leti smo veliko slišali o projektu Južnega toka, v katerega so bila vložena leta trdega dela.
Projekt smo umestili v prostor, tudi z okoljevarstvenim dovoljenjem, sprejeta je bila končna investicijska odločitev, dogovorjeno je bilo financiranje, tudi zavarovanje posojila s transportnimi pogodbami, ki so bile že parafirane. Čakala je le še pridobitev gradbenega dovoljenja in gradnja. Potem je Vladimir Putin projekt ustavil. Verjetno je v sedanjih geostrateško-političnih razmerah to še najboljši zaključek. Projekt je bil investicijsko zelo zahteven, ocenjen na milijardo evrov, vsak partner bi plačal polovico. Po moji oceni bi ta naložba nasedla, družbi Plinovodi pa bi ostale vse obveznosti. Težave bi lahko bile še širše zaradi medvladnega sporazuma. Lahko smo torej zadovoljni, da se je razpletlo tako, kot se je, da se ni zgodil še en Severni tok.
V očeh Evrope smo še vedno majhni, zato moramo še odločneje stopiti skupaj in sodelovati pri novih projektih.
To je bila tudi šola za vas?
Družba je gotovo s tem projektom dozorela. Z izkušnjami pridemo hitreje do cilja. Delo za pridobitev dovoljenj, posebej za longitudinalne vode, je zelo zahtevno. Vodi prečkajo množico zemljišč in množico občin. Z vsemi mora biti dogovorjeno vse, vmes ne sme manjkati niti meter. V teh desetih letih smo postavili veliko plinovodnih povezav in dve kompresorski postaji, v Kidričevem in v Ajdovščini, kjer dodajamo že tretjo enoto, ki bo omogočala večje prenose plina iz Italije.
Kako je z dobavo plina v Te-Tol?
Plinovod za Te-Tol smo končali pred dvema letoma. Plin za zdaj uporabljajo še v kotlovskem delu, v novi kogeneraciji še ne. Pričakujemo, da bodo kogeneracijo zagnali jeseni, kar pomeni povečanje porabe plina v Sloveniji za deset do 15 odstotkov.
O povezavi z Madžarsko se tudi govori že leta.
Ta projekt se razvija v valovih. Prostorski načrt za plinovod Lendava–Pince je pripravljen, v pripravi je tudi drugi del do Ljutomera. Če se dogovorimo za projekt, bo ta namenjen porabi za Madžarsko. Razmere so se namreč zelo spremenile, pred leti je bilo predvideno, da bo to nova pot plina iz Madžarske v Slovenijo.
Madžari so pred leti hoteli postati največje plinsko vozlišče v tem delu Evrope.
Tak cilj so imeli, to je res. V današnjem času pa so se transportne poti spremenile. Plin zdaj potuje plin z zahoda na vzhod, prej je desetletja potoval v nasprotni smeri. Ta projekt je zato ključen, da bi dobili več plina z zahoda, predvsem iz Italije. Pretekli teden je plin iz Italije tekel v Avstrijo. Iz Avstrije, ki je bila desetletja glavna transportna pot proti zahodu in tudi proti Sloveniji, plin teče le občasno. Tudi naša transportna pot se uporablja za tranzit plina iz Italije v Slovenijo in tudi na Hrvaško. Pride tudi do avstrijske meje, čez pa ne.
Zakaj ne?
Naš sistem obratuje na 50 barih, avstrijski pa na 70 barih. Ključna je kompresorska postaja. Naš novi sistem deluje na 70 barih, vendar je bila kompresorska postaja leta 2002 postavljena na starem sistemu. Imamo odpustek evropske komisije, da povezava ni dvosmerna, ker nimamo virov plina. Zdaj pa se pojavlja vir na Krku. Tako smo projekt transportne poti s Krka do Avstrije prijavili na listo pomembnih projektov. Avstrijci k projektu niso pristopili, kar je nekoliko nenavadno, saj večina držav želi transportne poti z več strani.
Po nekaterih informacijah je EU zelo dobro pripravljena na prihajajočo zimo.
Če se Avstrijci ne bodo pridružili, ne bo potrebe po novi kompresorski postaji, zgolj transportno pot bi bilo treba nekoliko okrepiti, kar pa so zanemarljivi stroški. Kompresorska postaja je v rangu plinske elektrarne, stane sto milijonov evrov. Ozko grlo je na hrvaški strani, a želijo izkoristiti priložnosti Krka, razširitev zmogljivosti terminala z 2,6 na 6,1 milijarde kubičnih metrov plina naj bi bila končana že leta 2025. Gotovo bodo izkoristili tudi možnost prenosa plina v Italijo. Mi si pa tudi želimo, da bi povezali slovensko obalo. Ta je z vidika prihodnjega razvoja še posebno pomembna in zanimiva.
V nedavni ujmi je bilo prizadeto tudi plinovodno omrežje. Kolikšna je škoda, kaj smo se naučili in kako bo omrežje odpornejše?
Nedavna ujma je prenosni sistem plina prizadela manj kot nekatere druge vrste energetske infrastrukture. Sistem je ves čas deloval brez prekinitev in zanesljivo ter varno. Le dva naša objekta na najbolj izpostavljenih območjih sta bila v dogovoru z uporabniki začasno ustavljena. Preliminarno ocenjujemo, da je nastala škoda obvladljiva. Pričakujemo pa, da se bo vpliv ujme kazal še dalj časa v prihodnje in da bo treba nadaljevati intenzivno spremljanje ter pravočasno odpravljanje posledic poplav in nevarnih plazov.
Kaj se dogaja s projekti vodika, biometana?
Projekti zelenega vodika in biometana so projekti prihodnjega razvoja na področju plina. Znani so zelo ambiciozni načrti EU na tem področju in kar nekaj evropskih držav ima projekte v realizaciji. Slovenija je trenutno v koraku s sosednjimi državami na tem področju. Znanih je kar nekaj projektov na različnih stopnjah in imamo zelo jasno namero, da se na prenosnem sistemu plina vključimo v evropsko vodikovodno hrbtenico. Tako bo mogoče že do leta 2030 zagotoviti prvi čezmejni transport vodika in transport doma proizvedenega vodika po plinovodnem omrežju do končnih uporabnikov.
Vodik in biometan predstavljata dolgoročno nadomestilo za sedanji zemeljski plin. Slovenski prenosni sistem plina bo omogočal hibridno delovanje, kjer predvidevamo, da se bo plin postopno nadomeščal z biometanom iz domače proizvodnje in čezmejnega uvoza, prav tako bo zeleni vodik postopno nadomeščal uporabo plina predvsem pri industrijskih uporabnikih. Ti že danes kažejo velik interes za proizvodnjo zelenega vodika in s tem povečan delež prihodnje energetske samopreskrbe.
Ocenjujem, da smo na prihodnje izzive zelenega prehoda na področju plina dobro pripravljeni in želim si, da bi bili ti načrti in projekti prepoznani tudi na ravni pridobivanja finančnih spodbud, saj jih za uspešen zagon in uveljavitev na trgu v začetni fazi nujno potrebujemo.
Kaj bo s cenami plina v prihodnji zimi?
Po razpoložljivih informacijah je EU zelo dobro pripravljena na prihajajočo zimo. O tem priča tudi že danes več kot 90-odstotna napolnjenost skladišč plina, ki je sicer predvidena šele za 1. november. Celotna plinska panoga se je zelo aktivno odzvala na krizo in spremenila tako fizične tokove plina po Evropi kot našla nove dobavne vire. Glede na razpoložljive količine plina je torej zelo malo verjetno, da bi dosegli tako izjemno visoke cene, kot so se pojavljale v zimi 2022/2023. Trenutno se cene gibljejo pri 30 evrih za megavatno uro, mogoče pa je, da se bodo v ogrevalni sezoni tudi nekoliko dvignile, kar je običajen pojav. Seveda pa ni mogoče pričakovati, da se bodo cene energije v doglednem času vrnile na enako nizke ravni, kjer so bile pred vojno v Ukrajini oziroma pred začetkom zelenega prehoda.
Od kod prihaja večina plina v Slovenijo zdaj?
Vse več plina priteka k nam iz Italije, torej iz zahoda. Tudi mi smo se zelo hitro odzvali in že leta 2022 povečali zmogljivosti našega omrežja iz smeri zahoda. Te zmogljivosti bomo povečali še dodatno, v zelo kratkem času nam je že uspelo postaviti novo, tretjo enoto kompresorske enote v Ajdovščini. Tako bo celotna poraba plina v Sloveniji lahko pritekla z zahoda, če bo treba. Povečuje pa se tudi dotok plina iz Hrvaške, iz terminala za utekočinjen plin na Krku.
Kako vidite prihodnost plina? Najprej je prišel v taksonomijo, potem se je zgodila vojna v Ukrajini in vse se je spremenilo.
Dejstvo, da je bil plin vključen v taksonomijo kljub nekaterim nasprotovanjem, kaže na to, da plinasta goriva preprosto potrebujemo. Tudi zato, ker imamo v EU že vzpostavljene ogromno infrastrukture, ki omogoča uporabo plinov. Premalo je prisotno zavedanje, da približno enako količino končne energije, kot je v EU dobimo iz elektrike, dobimo tudi iz plina. Če bi hoteli nadomestiti ves plin z elektriko, bi morali postaviti še enkrat več elektrarn, kot jih imamo danes, podvojiti vse električne daljnovode, podvojiti vsa mestna omrežja elektrike. To velja za primer, da bi elektriko pridobivali iz klasičnih elektrarn. Če pa bi elektriko želeli pridobiti iz obnovljivih virov, ki so veliko bolj nestanovitni, bi potrebovali nekajkrat večje moči elektrarn.
O potrebnosti plina in njegovi vpetosti v življenje občanov in gospodarstva priča tudi dejstvo, da je poraba v minuli zimi padla samo za slabih 15 odstotkov, in to kljub ekscesno visokim cenam, ki so dosegale tudi desetkratnik običajnih cen. In sprašujem se, koliko je še dobrin, katerih poraba bi se znižala zgolj za 15 odstotkov pri desetkrat višjih cenah.
Seveda pa je naša skupna skrb in naloga, da se plin v prihodnjem obdobju razogljiči – da začnemo uporabljati obnovljive pline (biometan, sintetični metan in zeleni vodik). Tudi v našem NEPN imamo že indikativni cilj, da bo že leta 2030 približno deset odstotkov plina obnovljivega izvora. Pričakujem, da se bo ta cilj v novi verziji NEPN še povečal. Praktični dokaz za to, da je kaj takega mogoče, imamo na Danskem. Tam je že zdaj več kot 38 odstotkov plina, ki ga uporabljajo, obnovljivi biometan, ki ga sami pridobivajo iz kmetijskih in drugih odpadkov. Biometan je odličen primer krožnega gospodarstva, tako da hkrati tudi povečujejo uvozno neodvisnost.
Vedno bolj se uveljavlja tudi obnovljivi vodik. V obnovljivem vodiku lahko shranimo tisto električno energijo, ki je v ugodnih obdobjih preveč proizvedejo na primer sončne celice. V plinasti obliki jo nato lahko v podzemnih skladiščih plina shranimo za zimsko sezono, ko energije praviloma primanjkuje. Shranjevanje v plinasti obliki za daljša obdobja je daleč najcenejši način shranjevanja energije, ki je v uporabi.
Ste v kakšnem projektu elektrolizerjev in podobnega?
Družba Plinovodi je aktivna v nekaj partnerstvih z največjimi energetskimi akterji v Sloveniji in tudi na manjših projektih s končnimi industrijskimi uporabniki. Aktivni smo tudi mednarodno. Spekter sodelovanj nam omogoča širše tipanje impulza energetike za končne uporabnike, čemur mora v osnovi sistem tudi najbolj služiti ter hkrati uvaja nov pristop sodelovanja in povezovanja. Mislim, da je danes ostalo zelo malo projektov, ki jih izvaja samo en projektni promotor in investitor. Prihodnost je v sestavljenih projektih, kjer vsak od partnerjev pokrije svoj del do celote. Takšni so tudi projekti elektrolizerjev. Vsi morajo biti ustrezno umeščeni v zgodbo proizvodnje zelene elektrike na eni strani in uporabe proizvedenega zelenega vodika na drugi. In v takšnih projektih prenosni sistem plina nastopa kot aktivni in nepogrešljivi del celote.
