Predsednika republike Danila Türka je zaradi podelitve odlikovanja Tomažu Ertlu, nekdanjemu republiškemu sekretarju za notranje zadeve in šefu službe državne varnosti, po domače udbe, doletel predlog ustavne obtožbe, ki sta ga v državni zbor vložili SDS in SLS. Postavlja se vprašanje, ali je politično sporno odlikovanje lahko osnova za ustavno obtožbo in posledično za razrešitev s predsedniškega položaja.

Čeprav so predsednika države pred podelitvijo odlikovanja Ertlu z različnih strani večkrat prosili, naj o tem še enkrat premisli, je v svoji odločitvi ostal neomajen. Da predlog za podelitev ni bil uglašen niti znotraj združenja Sever, ki je formalno predlagalo prejemnike državnih priznanj, med drugim kaže živahna, tu in tam celo žolčna izmenjava mnenj med člani tega združenja v naši rubriki Pisma in odzivi. Na tem mestu ne bomo sodili, kdo ima prav, lahko pa iz tega potegnemo sklep, da je predsednik naredil napako, ker je povzročil razkol med državljani in je soodgovoren, da je neka drugorazredna tema postala prvovrstno politično vprašanje. Razumljivo je, da hočeta te razmere izkoristiti predsednika opozicijskih SDS in SLS, Janez Janša in Radovan Žerjav.

Od napake do ustavne obtožbe

Vprašanje, na katero smo zadnje dni iskali odgovor, je, ali je predsednikovo dejanje pravno ali »samo« politično sporno. Različni pravni strokovnjaki pravzaprav ponujajo enak odgovor, namreč, da za ustavno obtožbo ni ustrezne pravne podlage. Imena pravnih poznavalcev, ki so pisali predlog ustavne obtožbe ali ga podprli, smo poskušali zvedeti tudi v SDS, vendar so se zavili v molk. Iz javnih polemik je bilo mogoče izluščiti dva glavna pomisleka pravnikov, zakaj je obtožba neutemeljena. Prvič, ker je podeljevanje odlikovanj po ustavi pristojnost predsednika republike, in drugič, ker bi moral za to, da bi si zaslužil ustavno obtožbo, huje kršiti pravni red. Da pa se ne bi naslanjali le na mnenja, izrečena ob aktualni pobudi, smo poiskali še nekoliko starejše, ki je nastalo v nekem drugem času in se je prav tako nanašalo na ustavno obtožbo predsednika republike.

»Vsekakor mora biti kršitev ustave ali zakona, ki lahko napeljuje na postopek impeachmenta (razrešitve, op. p.), zares zelo huda. Biti mora takšna, da močno škodi ugledu države ali ugledu funkcije predsednika, da resneje ovira ali škodi delovanju države in njenih organov, da povzroča veliko materialno ali moralno škodo (na primer nezakonito prilaščanje večjega premoženja, korupcija, izdaja, krivo pričanje) ali kaj podobnega,« je razmišljal pravni strokovnjak Miro Cerar leta 2005, ob napovedi takrat vladne SDS, da bo zoper Janeza Drnovška podala predlog za ustavno obtožbo, o čemer več v nadaljevanju.

Opozicijski stranki menita, da so ti pogoji izpolnjeni, zato državnemu zboru predlagata, naj primer pošlje ustavnemu sodišču, ki naj ugotovi, da je predsednik republike s podelitvijo odlikovanja nekdanjemu šefu službe državne varnosti kršil ustavo in huje kršil tudi zakon. Pri tem se sklicujeta na odločitev vrhovnega sodišča iz leta 2002, da je bila SDV kriminalna združba. Državni zbor naj še predlaga ustavnemu sodišču, da Türku preneha funkcija predsednika republike.

Obrazložitvi predloga ustavne obtožbe je priloženih kar dvaindvajset prilog, ki naj bi dokazovale, da sta Ertl oziroma organizacija, ki ji je pripadal, grobo in sistematično kršila človekove pravice. Türk je po njihovem s podelitvijo odlikovanja nekdanjemu šefu tajne službe neposredno kršil pravico do osebnega dostojanstva vsem žrtvam te represivne institucije, tako živim kot mrtvim. Poleg tega Ertla obtožujejo, da je zagrešil veleizdajo, ker v obdobju pred osamosvojitvijo ni posvaril slovenskih organov, da bo JLA razorožila teritorialno obrambo. Še več, po njihovem je aktivno sodeloval pri zatiranju demokratičnih procesov, ki so pripeljali do samostojne, demokratične in večstrankarske države Slovenije. Med drugim je prostodušno priznal, da je 1987. aretiral Janeza Janšo.

Ker pa so to zločini, za katere bi lahko Ertla kvečjemu preganjali, so se predlagatelji ustavne obtožbe naslonili na nekatere resolucije in sklepe evropskih ustanov. Med njimi je resolucija evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki med drugim članice EU poziva, naj si prizadevajo ostro ločevati med tragično preteklostjo in miroljubnim in demokratičnim redom v EU. Priložili so tudi resolucijo (št. 1096) parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 1996, ki daje napotke, kako odpraviti dediščino komunističnih totalitarnih režimov. Ena od prilog je celo resolucija evropske ljudske stranke, čeprav nima nobene zveze z državami, ampak le s članicami te strankarske internacionale. Prav tako so predlagatelji priložili izsek iz knjige Staneta Kavčiča (predsednika slovenske vlade med letoma 1967 in 1972) Dnevnik in spomini, ki med drugim popisuje atentat v muzeju v Velikovcu na avstrijskem Koroškem, ki naj bi ga vodil Ertl. Odlomek je sicer zelo zanimiv, vendar najbrž brez pravne teže pri ustavni obtožbi predsednika.

Sploh se pri prebiranju prilog zdi, da je zbrani material bolj osnova za kakšen sodni postopek zoper Ertla, in ne zoper predsednika države. Tudi pravni strokovnjaki so enotni, da morebitna sporna Ertlova dejanja ne morejo biti podlaga za ustavno obtožbo predsednika. Zato smo na prvaka SDS Janeza Janšo med drugim naslovili vprašanje, ali nameravajo sprožiti postopke zoper Tomaža Ertla oziroma zakaj ga ne ovadijo zaradi očitanih kaznivih dejanj. Odgovora nismo prejeli. Podobno vprašanje smo postavili še dekanu pravne fakultete Rajku Pirnatu. Če imajo dokaze zoper Ertla, pravi, ne samo da ga lahko ovadijo, ampak so po zakonu to dolžni storiti. Hkrati pa opozarja, da je kazniva tudi kriva ovadba.

Zgodovina groženj

Predlog za ustavno obtožbo zoper Türka kot predsednika ni prvi v samostojni Sloveniji. Prvič se je tega, prav tako prvak SDS, domislil leta 1998, ko je zoper takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška predlagal ustavno obtožbo zaradi tajnega sporazuma med Slovenijo in Izraelom iz leta 1995. Pravzaprav je šlo za tajni sporazum dveh obrambnih varnostnih služb - izraelske in slovenske. Ker slovenski pravni red temelji na predpostavki, da morajo biti vsi pravni akti javni, je bilo dejstvo, da sta varnostni službi odnose uredili z zaupnim sporazumom, problematično. Takratni poskus ustavne obtožbe je imel tri šibke točke. Prvič, opozicija ni imela možnosti, da bi v parlamentu s pobudo dosegla večino. Drugič, če bi obtožba vendarle prišla na ustavno sodišče, bi moralo to oceniti, ali je predsednik za tajni sporazum vedel. Šele če bi zanj vedel, bi bil to dokaz, da je res kršil ustavni red. In tretjič, ustavna obtožba predsednika vlade ni najbolj smiselna, saj je po mnenju nekaterih pravnikov interpelacija povsem zadosten ukrep za morebitne kršitve ustave in zakonov. Kakorkoli, opoziciji je takrat kljub pričakovanemu porazu v državnem zboru uspelo temo obdržati v javnosti skoraj vse leto in je s tem povzročila Drnovšku nemalo preglavic. Mimogrede, v omenjeni zgodbi, povezani z orožarskimi posli, so se pojavljala nekatera ista imena, kot se danes v aferi Patria (Walter Wolf, Jure Cekuta, Dragan Bavčar, izraelsko orožarsko podjetje Elbit ...).

Drnovšek predloga ustavne obtožbe sicer ni nikoli več doživel, čeprav mu je Janša z njo grozil vsaj še dvakrat. Obakrat v prejšnjem mandatu, ko je bil Janša premier, Drnovšek pa predsednik republike. Prvič mu je z njo žugal leta 2005, ker je bil pri zunanjepolitičnih aktivnostih neusklajen z zunanjim ministrstvom, ali bolje rečeno, s takratnim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom. Sodu je izbil dno Drnovškov obisk Kosova, kjer je izrekel za takratno vlado neprijetne obljube o podpori pri boju za neodvisnost. Janša sicer ni podal ustavne obtožbe, predvsem ker si ni mogel privoščiti poraza v državnem zboru, saj so poslanci Desusa temu nasprotovali, vendar je šla zamera tako daleč, da se Drnovšek ni hotel več udeleževati državniških potovanj in prireditev.

Drugič pa je bil blizu ustavni obtožbi, ko je na dan prišla novica, da je Sova bojda iz črnega fonda plačala letalsko vozovnico indijskemu zdravilcu Sardeshmukhu Sadanandu, ki naj bi Drnovšku pomagal v boju z boleznijo. Tudi v tem primeru je Janša izračunal, da se mu takšen manever ne bo izplačal, zato obtožbe ni bilo, se je pa o zadevi vseeno veliko pisalo.

Zakaj zdaj?

Pobuda SDS in SLS ima podobne šibke točke kot tista iz leta 1998. Opozicija spet ne more računati na uspeh v državnem zboru, saj so koalicijske stranke nedvoumno stopile v bran Türku, poleg tega ustavne obtožbe ne namerava podpreti niti Jelinčičeva SNS. Presenetljivo je, da se predlagatelji niso temeljiteje posvetovali pri pravnih strokovnjakih in si vsaj pri nekaterih skušali zagotoviti podporo. Posledica tega je, da njihova utemeljitev ustavne obtožbe ni bila deležna podpore v strokovnih krogih, in kar je še najbolj čudno, predlog so nedvoumno zavrnili celo pravni strokovnjaki, ki so ponavadi bolj naklonjeni tako imenovanim pomladnim strankam. V plus pa opoziciji lahko štejemo, da je v primerjavi z obtožbo iz leta 1998 tokrat ta instrument vsaj smiseln, saj se drugače razrešitve predsednika države ne da doseči.

Po naših informacijah v vladnih strankah predvidevajo, da resnična Janševa trača pravzaprav ni Türk, ampak kar vsa leva politična opcija. Na podlagi slabih socialnih razmer v državi, ki se bodo letos še poslabševale, in ne prav obetavne vladne strategije za izhod iz krize se bo Janša z omajanjem levice skušal vrniti na oblast, razmišljajo nekateri strategi. Najbolj drzni v tem vidijo celo poskus destabilizacije države in predpriprave za spomladanski pohod na ulice, ki ga je pred časom napovedal opozicijski prvak. Pri tem sicer pozabljajo, da si je levica pravo malo vladno krizo zakuhala sama, saj se je kar polovica ministrov Pahorjeve vlade znašla na tankem ledu - pred razrešitvijo ali odstavitvijo, afere, nepravilnosti in očitke pa si večinoma podtikajo kar med seboj. Po drugi strani verjetno drži, da skuša Janša še vedno dokazati, da mu je nesposobna in zarotniška levica, ki se povrhu vsega ne more otresti komunistične dediščine, ukradla zmago na prejšnjih parlamentarnih volitvah.

Epilog

Predsednik državnega zbora Pavel Gantar še ni določil, na kateri seji bodo poslanci odločali o predlogu ustavne obtožbe predsednika države, gotovo pa bo to na začetku prihodnjega meseca. Do takrat bo prelitega še veliko črnila in morda bo v javnosti odjeknila še kakšna umazana podrobnost, povezana z odlikovanjem Ertla ali njegovimi dejanji v preteklosti. Presenečenja predstavniki SDS obljubljajo tudi na sami parlamentarni seji. Opozicija bo torej ves mesec skušala držati državljane v pripravljenosti in jih pripeljati do vrhunca na zasedanju državnega zbora. Potem bodo preštevali koristi in izgube, ki jim jih bo prinesel ta manever. Po drugi strani si bo koalicija prizadevala, da bi bila razprava čim manj odmevna in da se volivcem ne bi vtisnila v spomin. Pri tem močno pritiskajo na Gantarja, od katerega pričakujejo, da mu razprava ne bo ušla iz rok in se sprevrgla v vsesplošno blatenje vladnih strank in predsednika države. Ta pa je po naših informacijah v dvomu, ali naj se seje sploh udeleži. Če se je ne bo, ga bodo obtožili pomanjkanja spoštovanja do zakonodajne veje oblasti, če pa bo na njej sodeloval, tvega krvav besedni spopad z opozicijskimi poslanci. To bi bilo prvič, da bi se Türk zapletel v zares polemično politično debato, kar bi bržkone vplivalo na njegovo javno podobo, saj je do zdaj svoj politični slog gradil na vzvišenosti do politikantskega obračunavanja.

Iz priloge Delo Mag