Čeprav so Američani pred dobrim letom dobili precej bolj sproščenega predsednika, kot je bil vsesplošno osovraženi George Bush, so pravila za vstop v poslopje njihovega veleposlaništva ostala enako nesproščena kot prej. Do prvega moža diplomatske čete Združenih držav Amerike v Sloveniji, ki uraduje v imenitni stari vili v središču Ljubljane, je mogoče priti samo mimo vrste varnostnikov in mladega marinca v zakmašni uniformi. Menda zaradi zapletenih postopkov imenovanja veleposlanikov misijo že več kot leto dni vodi chargé d'affaires, torej odpravnik poslov, Brad Freden.

Prejšnji veleposlanik ZDA v Ljubljani Yousif Ghafari je na vprašanje, kdaj je prvič slišal za Slovenijo, odgovoril, da takrat, ko so ga poklicali iz Bele hiše in mu ponudili mesto tukajšnjega veleposlanika. Torej osem mesecev prej, preden je zasedel položaj. Kdaj ste za Slovenijo prvič slišali vi?

Leta 1991, ko je postala samostojna država. Ko sem v letih 1995 in 1996 delal na oddelku zunanjega ministrstva, odgovornem tudi za odnose s Slovenijo, sem bil štirikrat ali petkrat tu. Že dolgo vem, da Slovenija in Slovaška nista eno in isto, ha, ha. Takoj sem se zaljubil v lepoto te države, ko pa sem prišel sem delat in živet, sta me prevzeli tudi toplina in gostoljubnost ljudi.

Kako dolgo ste v Sloveniji?

Leto in pol.

Ste poklicni diplomat.

Da.

Lahko vplivate na to, kje boste delali, ali vam delovno mesto preprosto določijo?

Diplomati imamo veliko vpliva na to. Vsako leto na zunanjem ministrstvu objavijo prosta mesta za diplomate po svetu. Potem za ta mesta kandidiramo, izberejo pa nas na podlagi dosežkov in izkušenj.

Se pravi, da ste hoteli priti v Slovenijo?

Da, bila je moja prva izbira. Dobil sem triletni mandat.

Kaj ste pričakovali tu?

Ko sem v devetdesetih prvič prišel sem, nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Vedel sem, da gre za samostojno državo, ki se je v nasprotju s tistimi na Zahodu morala hitro politično in gospodarsko postaviti na svoje noge. Najprej so me očarale naravne lepote, potem pa me je presenetila resnost slovenskih politikov. Imel sem srečo, da sem se srečal s tedanjim predsednikom vlade Janezom Drnovškom, vodjem opozicije Janezom Janšo in številnimi drugimi. Človeški kapital dežele, ne samo v politiki, ampak tudi v gospodarstvu, kulturi, razvoju, je name res naredil dober vtis. Ko sem se čez dvanajst let vrnil, sem videl, da sta država in družba pridobili samozavest na svetovnem odru. Sredi devetdesetih je Slovenija hotela čim hitreje čim dlje stran od zahodnega Balkana ...

Takrat je bilo tam še vojno območje.

Da, vendar takrat Slovenija ni hotela imeti s tem nobenega opravka. Zdaj pa je samozavest toliko zrasla, da Slovenija hoče biti del rešitve, hoče sodelovati z državami nekdanje Jugoslavije, z Brusljem in nami, da zapremo nerešena vprašanja na Balkanu.

Mimogrede, kakšna je bila vloga ZDA pri sporazumu med Slovenijo in Hrvaško, da naj mejne zaplete reši arbitraža? Kdaj so ZDA sploh stopile v pogajalski proces?

Nikoli nismo uradno sodelovali v tem procesu. Lani poleti so nas enkrat ali dvakrat zaprosili za mnenje, kako premostiti nekatere težave, da bi lahko sporazum obe državi imeli za uspeh.

Kdo vas je zaprosil za mnenje?

O tem se v diplomaciji ne govori. »Zvezde« predstave so bili Slovenija, Hrvaška, evropska komisija in švedsko predsedstvo. Vesel bi bil, če bi mi igrali tako pomembno vlogo, vendar je enostavno nismo.

Na koncu je bilo videti, kot da ste bili vi ena od pogajalskih strani. Od kod tak vtis?

V tisku so se pojavljale zgodbe, da bodo ZDA in EU nekakšne priče pri sporazumu. To so bile špekulacije, saj nismo bili nikoli priča nobenemu sporazumu.

Torej ni noben ameriški diplomat sodeloval na pogajanjih o arbitražnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško?

Ne.

Združene države že več kot leto dni nimajo veleposlanika v Sloveniji. Pred Ghafarijem, ki je bil tukaj samo osem mesecev, veleposlanika prav tako ni bilo skoraj eno leto. Od leta 1992 do 2007 se kaj takega ni nikoli zgodilo, v zadnjih treh letih pa zevata kar dve takšni luknji. Zakaj?

Želim si, da bi imel logično pojasnilo. Ljudje si ponavadi predstavljajo, da ZDA vse storijo z nekim razlogom, vendar vam lahko povem, da je naš način izbire veleposlanikov najbolj zapleten, kar jih poznam. To je posledica naše zgodovine in ustave. Povrhu je sistem nagnjen k zamudam na številnih točkah v procesu imenovanja. Ko se pridruži še menjava oblasti, kot se je zgodilo lani, se proces imenovanja veleposlanika zlahka podaljša na leto ali celo več.

V Sloveniji se je to zgodilo dvakrat v treh letih.

Gre zgolj za naključje. To me velikokrat sprašujejo in vsakič, ko me, se počutim slabše. Ko sem bil januarja na posvetovanju v Washingtonu, smo se vsi strinjali, da je vprašanje veleposlanika v Sloveniji pomembno. V imenu vlade Združenih držav se opravičujem za dolgo zamudo. To nikakor ni povezano z dvostranskimi odnosi, ampak s slabostmi našega sistema za izbiro veleposlanikov. Podobno nimamo veleposlanika v Pragi in Bratislavi. Pomembno pa je, da tudi takrat, ko nimamo veleposlanika, naši odnosi napredujejo. Sestajam se s predstavniki vseh ravni slovenske oblasti, s predstavniki gospodarstva, nevladnih organizacij, šolstva, medijev, izboljšujemo kulturno izmenjavo in izmenjavo študentov. Redno se posvetujemo s Slovenijo o zahodnem Balkanu. Diplomatsko življenje brez veleposlanika ne zamre. Seveda je veleposlanik zelo pomemben simbol, vendar diplomatsko sodelovanje poteka z njim ali brez njega. Ko sem bil v Washingtonu, sem se prepričal, da postopek izbire poteka. Ne morem vam povedati, kdaj se bo končal in koga bodo izbrali, gotovo pa bo prišel v prihodnjih mesecih.

Je zamuda z veleposlanikom morda posledica tega, da predsednika Baracka Obamo bolj kot čezatlantske zanimajo povezave s tihooceanskim območjem?

Nikakor ne. Poglejte, pri nas imamo poklicne in politične, nepoklicne veleposlanike, zadnjih je približno tretjina. Menjave poklicnih s poklicnimi običajno potekajo hitro in brez zapletov, vendar lahko postopek kljub temu traja od tri do šest mesecev. Že preden sem prišel v Slovenijo, so mi povedali, da bom verjetno nekaj časa odpravnik poslov. Postopek se namreč še nekoliko zaplete, če se lotijo izbire nepoklicnega veleposlanika. V Beli hiši so za naslednika Yousifa Ghafarija, ki je bil nepoklicni veleposlanik, že preverjali nekaj političnih kandidatov, vendar ni bil nihče primeren. Zdaj bodo verjetno izbrali poklicnega diplomata. Zamuda je torej tudi posledica tega, da iščejo najprimernejšega človeka za to službo.

Ko govorimo o pomenu odnosov s tihooceanskim in atlantskim območjem za predsednika Obamo, bi rad opozoril, da je bil od prevzema položaja že šestkrat v Evropi. Poglobljeno sodelovanje s Kitajsko je po mojem posledica gospodarske krize, boja proti podnebnim spremembam in nasploh bolj večstranske politike administracije. Pomemben del Obamove zunanje politike je, da morajo biti vzhajajoče sile, kakršne so Kitajska, Indija, Brazilija, Južna Afrika in Indonezija, del reševanja vseh globalnih težav. Kljub temu se zaradi skupne zgodovine in vrednot pri vseh svetovnih vprašanjih, od boja proti terorizmu, razvoja, do boja proti revščini in proti podnebnim spremembam, najprej obrnemo na naše partnerje v Evropski uniji.

Kaj menite o Obamovem vladanju po letu na oblasti?

Osebno in poklicno sem zelo zadovoljen. Obama je diplomaciji spet namenil osrednjo vlogo v naši zunanji politiki. Krepi sodelovanje s tradicionalnimi zavezniki, zavzema se tudi za sodelovanje z mogočimi nasprotniki, na primer z Iranom. Kot diplomat čutim veter v jadrih, ker nam namenja tako pomembno vlogo.

Veliko ljudi je pričakovalo, da bo Obama na hitro končal vojni v Iraku in Afganistanu ter okrepil gospodarstvo, kar pa se ni zgodilo. Je v ZDA razočaranje zaradi tega zelo hudo?

Razočaranje je hudo pri tistih njegovih privržencih, ki so pričakovali zelo hitro rešitev vseh težav. To kaže, kako nestvarna so bila takšna pričakovanja. Obamova administracija je nasledila zelo zapletene razmere. Poglejmo samo en primer: nasledila je gospodarski in finančni sistem na robu propada. Leto pozneje smo na začetku gospodarskega okrevanja. Ni pošteno, da bi pričakovali rešitve v samo enem letu. V tem letu se je zgodil popoln preobrat v zunanji politiki, k bolj večstranskemu diplomatskemu sodelovanju. Vrnili smo se k prepričanju, da ne more nobena država sama rešiti svetovnih težav. Pristop v preteklosti, vsaj v prvem mandatu Georgea Busha, je bil veliko bolj enostranski.

Kakšen je časovni načrt za umik iz Iraka?

Določili so, do kdaj bodo umaknili bojne enote. Ostale bodo podporne enote in vse so že uskladili z iraško vlado. Roki se iztečejo v tem in prihodnjem letu.

Kaj se bo zgodilo s približno 150 tisoč plačanci v Iraku?

Ni pošteno, da bi tem ljudem rekli plačanci. Gre za ljudi, ki kuhajo in perejo obleke vojakom. Ameriška vojska že dolgo ne skrbi več za vse svoje podporne dejavnosti, ker je bolj učinkovito in ceneje, če jih opravljajo specializirana podjetja.

Kuharjev res ni pošteno imenovati plačanci. Kaj pa se bo zgodilo z najetimi oboroženci?

Potem mislite varnostnike. Njihova naloga ni bojevanje, ampak predvsem varovanje pomembnih oseb. Pravzaprav jih ponavadi najame zunanje ministrstvo, ne vojska. Ta nima dovolj ljudi za bojne naloge in varovanje, zato najema zunanje sodelavce. Strinjam pa se, da morajo pogodbeniki takrat, ko uporabijo silo, čeprav ni potrebe, za svoja dejanja odgovarjati.

Vendar ne odgovarjajo.

Ne morem komentirati, kaj se dogaja na sodiščih. Stališče zunanjega ministrstva je jasno: pogodbeniki morajo za svoja dejanja odgovarjati in pomagali bomo iraškim oblastem pri udejanjanju pravice.

Kaj pa umik iz Afganistana?

Predsednik je povedal, da bomo sredi prihodnjega leta začeli umikati enote, vendar je vse odvisno od razmer.

Mislite, da sta ti vojni upravičeni?

Da. Poglejte Afganistan. Združene države je napadla organizacija, locirana v Afganistanu. Povsem jasno je, da je Al Kaida bila - in še vedno je - na tem območju. Boj proti terorizmu je najboljši primer pomena kolektivne obrambe. Napadli niso samo ZDA, ampak so bombe podtikali tudi na Baliju, v Londonu in Madridu. Z zavezniki smo v Afganistanu zato, da se taki napadi ne bi ponovili.

Res verjamete, da lahko organizacija iz goratih predelov med Afganistanom in Pakistanom izvede napade v tako oddaljenih krajih, kot so Bali, London, Madrid in New York?

Mislim, da ste naivni, če tega ne verjamete tudi vi. Če proučujete terorizem, vidite, da je odgovor jasen da. Nočem se spuščati v akademsko razpravo o terorizmu, vendar so vsi ti napadi delo Al Kaide. Vsaka teroristična organizacija potrebuje varno zatočišče, in za Al Kaido je to Afganistan.

Kaj pa Irak?

Preden zapustiva Afganistan, bi rad povedal, da ne gre samo za vojsko. Zmaga nad terorizmom ne more biti vojaška. To vam bodo povedali tudi vojaki, ali še posebno vojaki. Vojska je samo eden od temeljnih kamnov. Drugi so policija, sodišča, pravni sistem. Ti so običajno veliko bolj učinkoviti kot vojska. V krajih, kakršen je Afganistan, je razvoj enako pomemben kot varnost. Socialni, politični in gospodarski razvoj so pri boju proti terorizmu veliko pomembnejši od vojske. Vendar razvoja v Afganistanu ne bo brez varnosti. Varnost moramo zagotoviti tudi zato, da bodo odgovornost za državo lahko prevzele njihove varnostne sile. Nihče noče ostati tam neskončno dolgo.

Dobro, vojna v Afganistanu je po vašem upravičena, ker je tam zatočišče Al Kaide. Kaj pa Irak? Tako imenovani dokazi o iraškem orožju za množično uničevanje so se izkazali za ponarejene.

To je bilo že tolikokrat povedano, da ne vidim nobenega vzroka, da bi razpravljali še enkrat. Bralci lahko pogledajo vsa poročila in si ustvarijo lastno mnenje. Sedem let pozneje se res nočem zapletati v zgodovinsko razpravo, ali je bil napad pravičen ali krivičen. Nisem zgodovinar. Ti naj izrečejo sodbo.

Katero bojišče, Irak ali Afganistan, je pomembnejše?

Razmere v Iraku se izboljšujejo. Zato bi dejal, da je trenutno v središču naše pozornosti Afganistan.

Je vojna v Afganistanu že najdaljša v zgodovini Združenih držav, če seveda ne upoštevamo tako imenovanih indijanskih vojn?

Ne, vietnamska vojna je bila daljša. Kakšen je pomen tega vprašanja?

Kdor se bojuje devet let, mora imeti za to dobre razloge. Kaj so ZDA pridobile z devetletno vojno v Afganistanu?

Moram biti pošten in priznati, da vojna v Afganistanu teh devet let ni bila naša prioriteta. To je postala šele z Obamovo administracijo. Zdaj so možnosti za uspeh dobre. Leta 2001 niso bile. Novo poglavje se je začelo z novo oblastjo. Ta noče spremeniti Afganistana v demokracijo zahodnega tipa, ampak ga hoče predvsem spremeniti v boljšo državo, kot je bil, ko smo prišli tja. Da ne bi bil več zatočišče za Al Kaido, da bi ženske lahko hodile v šolo. Namen Obamove administracije ni, da bi ukrojila Afganistan po naši meri, imamo pa moralno obvezo, da ga izboljšamo.

V gospodarskem smislu je bilo leto 2009 za Ameriko in svet najslabše v več desetletjih. Je majhno izboljšanje položaja konec lanskega leta začetek konca recesije ali samo kratek vzpon pred ponovnim padcem?

Pravijo, da je v Washingtonu za vsakim vogalom ekonomist in niti dva nimata enakega mnenja. Ne morem napovedovati, kaj se bo zgodilo. Če bi lahko, bi bil verjetno bogat vlagatelj ali kaj podobnega. Sami ste dejali, da se recesija očitno končuje, da bruto domači proizvod spet narašča. To so pozitivni znaki, vendar jih administracija ne jemlje za suho zlato. Tudi naša centralna banka zaradi tega ni dvignila obrestnih mer. Ko bomo ocenjevali za nazaj, mislim, da bomo lahko rekli, da je bil Obamov stimulacijski paket uspeh, saj je preprečil finančno katastrofo. V prihodnosti pa bomo morali vsi, ne samo Združene države, zmanjšati naše proračunske primanjkljaje. Veliko ljudi, pametnejših od mene, se ukvarja s tem, da bi ameriško in svetovno gospodarstvo raslo po nekakšni vzdržni stopnji. Eden najpomembnejših dosežkov zadnjega leta, če ne kar zadnjega desetletja, pa je gotovo odpiranje vrat kluba G8 (najbolj razvitih držav in Rusije) oziroma njegova razširitev v G20 (najbolj razvite in najhitreje gospodarsko rastoče države).

Odločilna točka Obamovega prvega mandata bo verjetno reforma ameriškega zdravstvenega sistema. Kako je sploh mogoče, da v prvi gospodarski sili sveta 46 milijonov ljudi nima nobenega zdravstvenega zavarovanja, še 25 milijonov pa je zelo slabo zavarovanih?

Ameriški in evropski pristop do zdravstvenega zavarovanja se bistveno razlikujeta. Razlog so zgodovinske okoliščine. V ZDA je zasebni sektor dosti pomembnejši, ljudje se bolj zanašajo sami nase, zato nikoli nismo imeli z Evropo primerljivega sistema države blaginje. Za zdravstveno zavarovanje zaposlenih so skrbeli delodajalci, država se s tem ni ukvarjala. Toda časi so se spremenili in ameriška družba prav tako. Zadnja leta se je uveljavilo prepričanje, da ne moremo imeti toliko ljudi nezavarovanih. V kriznih časih je povsem mogoče, da zaradi resnih zdravstvenih težav bankrotirate.

Ali umrete.

To ni tako pogosto, saj je protizakonito, da bi na urgenci zavrnili bolnika. Vendar je tak način zdravstva zelo drag. Preventiva je veliko cenejša od zdravljenja. Zdravstvena reforma ima dva cilja: prvi je splošno zdravstveno zavarovanje in drugi nadzor stroškov.

Zakaj je reforma zdravstvenega sistema v ZDA tako težavna?

Po mojem sta dva vzroka. Prvi so lobiji. Imamo zelo močne lobije zdravstvenih zavarovalnic, farmacevtov, bolnišnic, ki so zadovoljni s sistemom, kakršnega imamo. Drugi je posledica ameriškega značaja, sumničavega do »globoke« države. Ljudi je treba prepričati, da bodo spremembe prinesle izboljšanje. Zato jih je treba obveščati o spremembah, za kar se vlada zelo trudi, in pritisniti na lobije. To je politični boj.

Pričakujete, da bodo leta 2015 imeli vsi Američani zdravstveno zavarovanje?

Ne vem. Pričakujem, da bodo letos sprejeli zakon o reformi. Spomniti se je treba leta 1933 in new deala predsednika Franklina D. Roosevelta. Takrat v Ameriki sploh ni bilo starostne pokojnine, in ko jo je uvedel, so mnogi trdili, da gre za uvajanje socializma. Sem optimist. Zakon bo temelj. Po mojem bo omogočil nadzor stroškov in čedalje več ljudi bo zdravstveno zavarovanih.

Vi verjetno imate dobro zdravstveno zavarovanje?

Da, ha, ha. Če delaš za državo, sicer ne obogatiš, imaš pa zdravstveno zavarovanje. Nekateri prijatelji, ki so se zaposlili v finančnih ustanovah, so milijonarji, vendar sem zadovoljen s tem, kar imam.

Naj se na koncu vrnem na začetek. Kdaj bo v Slovenijo prispel novi ameriški veleposlanik ali veleposlanica?

Mislim, da v prihodnjih šestih mesecih. To bi si skoraj upal trditi.

Je mogoče, da mu bo ime Brad Freden?

Ne. V diplomatski službi imamo veliko bolj izkušene ljudi, kot sem jaz. Če sem pošten, si tak položaj tudi bolj zaslužijo. Naši poklicni veleposlaniki imajo običajno četrt stoletja diplomatskih izkušenj ali še več. Poleg tega, v nasprotju z nekaterimi diplomacijami manjših držav, večina diplomatov nikoli ne postane veleposlanikov.

Iz priloge Delo Mag