»... ne glede na točko zmogljivosti sem se znašla pred temi vrati, vrati olimpijskih iger! Je cesta za njimi vijugasta, gre navzdol ali se močno dviga? Imam odprte oči! Pričakujem vse! Naj se vrata odprejo! Naj olimpijski ogenj požene mojo kri!«

Tina Maze na svoji spleti strani.

V dneh pred olimpijskim izbruhom vsi drug drugega nekako preizkušamo z vprašanjem o številu slovenskih kolajn na olimpijskih igrah v Vancouvru. Priča smo razponu napovedi od črnogledosti do evforije, od zadržanega optimizma do poudarjene samozavesti. Vsi se strinjamo, da slovenska olimpijska odprava še nikoli doslej ni imela toliko adutov, ki bi lahko stali na zmagovalnih stopničkah. Hkrati je jasno, da je treba te žlahtne kovine še osvojiti. Mar nista bili ravno Petra Majdič in Tina Maze tudi na zadnjih igrah v Torinu eni izmed najresnejših kandidatinj za medalji? Tina je bila v svoji paradni disciplini veleslalomu dvanajsta, Petra pa osma v šprintu in šesta na 10 km klasično.

To sta bili kljub spoštovanja vrednim dosežkom bridki olimpijski izkušnji tako za eno kot drugo snežno kraljico, ki se spogledujeta izključno z vrhom. Štiri leta kasneje sta obe zagotovo še močnejši in tudi samozavestnejši. V tem obdobju sta Tina in Petra postali vsestranski tekmovalki, obe bosta nastopili v vseh disciplinah svoje panoge, za obe bo to tretje tekmovanje pod olimpijskimi krogi. In kar je navsezadnje najpomembneje na največjem festivalu športa: obe znata zmagovati. Seveda takšni argumetni nakazujejo enostavno pot do osvajanja kolajne, če le ne bi bilo nujno, da se na dan tekme uskladi prav vse: znanje, počutje, trenutna forma, razmere na progi, športna sreča ...

 

Samo najboljši izpolnijo vse naštete kriterije ter naposled izzovejo šampione iz drugih držav in - srečo. V tem krogu vrhunskih športnikov v Vancouvru oziroma Whistlerju med Slovenci vidimo še najmanj Andreja Jermana, Tejo Gregorin, Roberta Kranjca, Vesno Fabjan, Sašo Farič in Roka Flandra. Nabrušeni s konkretno tekmovalno podlago iz aktualne sezone in izkušnjami iz kariere ter svetlobna leta daleč od želje zgolj po sodelovanju so tudi Andrej Šporn, Mitja Valenčič, Katja Višnar in Jernej Damjan.

 

Doslej so slovenski zimski športni asi osvojili osem olimpijskih kolajn, med njimi pa se še ne sveti zlata. Njihovi kolegi s poletnih iger so jim v obdobju samostojne Slovenije že pred desetimi leti vrgli rokavico v obliki najžlahtnejših kolajn, zbrali so že tri. To je sicer ta čas vznemirljiv podatek samo za športno javnost in sedmo silo, toda brezkompromisna tekmovalnost v prvinski obliki bo pri naših junakih zimskega športa to dejstvo vzela kot dodatno motivacijo za potrditev lastne kakovosti. In da ne bi preveč okolišili, si tudi za konec pomagajmo z odgovorom Tine Maze iz enega izmed nedavnih intervjujev, ko je na vprašanje o dobitnikih kolajn v Vancouvru izstrelila: »Petra Majdič, Vesna Fabnjan, Saša Farič in jaz!«