Je parlamentarni polemiki, katere bistvo je prav kritična izmenjava mnenj med političnimi tekmeci, sploh mogoče postaviti omejitve? Mnenja strank, zastopanih v parlamentu, so seveda, različna, merjenja javnega mnenja pa so pokazala, da tudi zaradi nizke ravni razprav parlament nima ugleda niti zaupanja javnosti.

(Ne)občutljivi poslanci

Pravni strokovnjak Miro Cerar opozarja, da je ključna težava neodzivnost na etično sporne izjave, saj kaže na pasivnost poslancev in javnosti. Ko je Zmago Jelinčič (SNS) pred dnevi kolege poslance ozmerjal z »ignoranti« in »teleti«, se na to ni odzval nihče v parlamentarni dvorani. Ko je za kandidaturo Roka Žarnića za ministra za okolje dejal, da bi »le idiot vzel Hrvata v vlado«, pa sta se oglasili dve stranki, LDS in Zares.

»Ker je Jelinčičevo edino orodje in gorivo diskriminacija, za svoje preživetje zbira vedno nove tarče. Sodi, razločuje in stigmatizira ljudi, na podlagi arbitrarno določenih skupnih lastnosti. Zgodovina, katere lekcije gospod Jelinčič sicer v svoji retoriki povzema zelo selektivno, je že ponudila nekaj teh lastnosti, naj si bo to spol, barva kože ali kraj rojstva,« meni predsednica LDS Katarina Kresal. »Predlagam, da se v poslovnik državnega zbora čim prej vnese člen, ki bo zaščitil enakopravnost, dostojanstvo in integriteto posameznikov ter skupin, sovražen, ksenofoben, rasističen govor pa na ustrezen način preprečil in sankcioniral,« pa je dejal poslanec Zaresa Franco Juri.

Etični kodeks

Že v prejšnjem osnutku kodeksa je bila predvidena ustanovitev častnega razsodišča, v katerem bi bile zastopane vse poslanske skupine. Razsodišče bi lahko - z dvotretjinsko večino - poslancu, ki bi prekoračil etične meje javne razprave, izreklo opomin, ukor ali grajo. To pa je bolj ali manj tudi vse, kar lahko za višjo raven polemike, ki si jo predstavlja vsak po svoje, storijo poslanci.

Predsedujoči seje že ima pravico, da lahko celo izklopi mikrofon poslanca, seveda pa sam presoja, kdaj so v razpravah šli čez mejo. Spomnimo: v prejšnjem mandatu je nastala ena večjih parlamentarnih afer, ko je Sašo Peče z izgonom z govornice zagrozil poslanki Majdi Širca.

Miro Cerar se pridružuje tistim, ki niso prepričani, da bo kodeks preprečil poslanske verbalne »izpade«. »Mislim, da sam etični kodeks ne bi dosti spremenil. Tudi vlada je v prejšnjem mandatu sprejela etični kodeks, pa ni bilo opaziti kakšnih bistvenih sprememb v delovanju posameznih ministrov,« je povedal.

(Ne)občutljiva javnost

Večina naših sogovornikov se strinja, da je ključni problem »etična klima« v družbi, ki je vse bolj neobčutljiva na različne oblike sovražnega govora. Prav to je lahko tudi razlog za neodzivnost politike do nestrpnega govora v lastnih vrstah, saj v vseh strankah potihem računajo, da bodo njihove poteze odmevale v javnosti. Strokovnjaki opozarjajo tudi na ključno vlogo medijev, ki se - ali pa tudi ne - odzivajo na neetično ravnanje poslancev. Pogosto namreč celo namenoma uporabljajo neprimeren ali žaljiv besednjak, ker jim to v medijih zagotavlja nastope v prvih minutah in na prvih straneh.

In ker se v parlamentu začenjajo razprave o družinskem zakoniku, reševanju meje s Hrvaško in izbrisanih, ni nobenega dvoma, da bo dilema o etičnih mejah politične polemike v prihodnjih mesecih aktualna še bolj kot doslej.