Politično dogajanje v Sloveniji čedalje bolj razgalja potrebo po socialni demokraciji. Najprej kot tisti politični misli, ki v kapitalistični produkciji osmišlja delo, potem kot ideologiji, ki združuje del družbe v socialdemokratsko stranko, in navsezadnje kot realni moči, ki zagotavlja stabilnost na osi med delom in kapitalom. Zdaj pa država motovili v političnem paradoksu, da kljub socialdemokratski vladi (z liberalnimi in drugimi začimbami) sploh nima socialne demokracije.
In s to politično orientacijo v obdobju samostojne države tudi nikoli nismo imeli sreče. Najprej je ime uzurpirala stranka Jožeta Pučnika in pozneje Janeza Janše, ki je bila od socialdemokratskih idej in načel na povsem drugi strani politične dvorane, kot bi po imenu morala biti. Z napačnim imenom »rezerviran« socialdemokratski sedež pa je le preprečeval, da bi kdo sedel nanj. Takratna Združena lista, ki je navzven kazala še največ socialdemokratskega naboja, je okoli tega stola poplesavala kakor sramežljiva deklina.
Ko se je Janša z imena umaknil, ga je v svoj jerbas pobasala Pahorjeva socialdemokratska stranka, a je pobrala le ime, vsebino pa je pustila ležati na tleh. Pri tem še posebno bode v oči, da (je) večina naših žonglerjev s socialdemokratskim imenom im(el)a družbeno in politološko izobrazbo. Ali je lekcije o pahljači političnih idej in njihovem mestu v razporeditvi od desne proti levi prespala ali pa jih sploh nikoli ni razumela, to zdaj niti ni bistveno.
Da potrebujemo resno socialdemokratsko stranko in takšno politično silo, dokazuje vstopanje sindikalnih organizacij na ta nezasedeni prostor politične pahljače. Socialdemokratska gesla, parole in ideje se marsikje pretočijo v sindikalne izjave in izbruhe, razmeroma veliko podporo pa dobivajo prav zato, ker v državi ni ustreznega političnega naslova. Da se predsednik socialdemokratske stranke in premier oglasi na zahteve delavcev prej, preden kapital (ki so mu zahteve postavljene) sploh zajame sapo, in da brani kapital, in ne dela(vcev), je za vsako socialno demokracijo izdaja osnovne usmeritve. Če je v stranki kaj socialdemokratskega članstva in duha, potem je jasno, kaj je treba storiti. Zdajšnje razpoke se sicer še kažejo kot navidez demokratična nasprotujoča si stališča med člani iste stranke (tudi v koaliciji vlade je tako), v resnici pa samo potrjujejo, da manjka prava socialdemokracija. Kajti kapitalizem (in z njim vsa politična pahljača njegove strani) ima en sam smrtonosni virus: brez dela in delavcev ne more (pre)živeti. Če bi lahko, bi se bil te usodne okuženosti že zdavnaj znebil.
S tega zornega kota je nekakšno krizno sestajanje »socialdemokratskega« premiera s sindikati samo še dokaz več, da socialne demokracije nimamo. Tudi povsem sveže vladne napovedi frontalnih reform potrjujejo isto. Naravnost pravijo: nekaj malega bomo žrtvovali (povišanje minimalnih plač), da delu (delavstvu) odrežemo še eno okončino (torej, da jih vsaj še 30.000 - kolikor je bilo demonstrantov zadnjo soboto? - vržemo v rezervno armado delavcev). Pri tem je poviševanje najnižjih mezd le navidezno; po vstopu v evropsko zvezo so tako ali tako izgubile pol svoje vrednosti, zato pristajanje na povišanje minimalcev ne predstavlja nič. Je pa dober izgovor za še več lačnih, odrinjenih in razvrednotenih.
Če kaj zelo nujno potrebujemo, potem je to socialna demokracija!
Iz petkove tiskane izdaje Dela.