Ko je kakor na stavnici zastavil svojo glavo in zagrozil z odstopom s položaja predsednika stranke in ministra, če kot vodja poslanske skupine ne bo odšel Žnidaršič, je ta svojim kolegom v parlamentu rekel: "Smeh vas bo minil, ko vas bo naš predsednik sankcioniral tako, kot poskuša mene." Posvaril jih je pred človekom, ki je na čelu stranke Desus od leta 2005. Erjavec je pač svojevrsten politik, in tudi stranka, ki jo vodi, je pravi unikum. Stranke, ki bi zastopale skupino ljudi, ki ni nujno politična, in se uspešno prebile v parlament, v politiki pač niso nekaj povsem običajnega. Desus je, poenostavljeno rečeno, nekakšna stanovska stranka. In zdi se, da ta svojevrstna stranka na prav tako svojevrsten način rešuje tudi spor, ki je izbruhnil v njenih vrstah.

A za sedanjim razkolom se vije dolg rep, na katerega je pred kratkim stopil Henrik Gjerkeš. Zaradi nestrinjanja z načinom kadrovanja in izbiro v stranki je najprej en poslanec, Vili Rezman, postal s sklepom stranke persona non grata, zdaj je v ringu še njegov zaveznik ali somišljenik Žnidaršič. Erotične izpovedi in trde besede, ki si jih v zadnjem času podajajo izvoljenci Desusa, razkrivajo dlje časa trajajoči latentni spor v stranki. Zagotovo je še iz prejšnjega mandata.

Naj spomnimo: takrat je bila stranka upokojencev v koaliciji z Janezom Janšo. Erjavec je bil njen razmeroma trden člen, medtem ko je bil Žnidaršič - če že ne njen oponent, pa vsaj glasen kritik. Prav tako Rezman. Potem se lahko živo spomnimo Erjavčevih vztrajnih manevrov za zasedbo ministrskega položaja v Pahorjevi vladi in tega, kako se ne Rezman ne Žnidaršič nista strinjala, da bi prevzel vodenje obrambnega resorja. In potem še celo tega, da sta se pred približno pol leta Žnidaršič in Erjavec pomerila med seboj v tekmi za predsednika stranke. Kot vemo, jo je dobil Erjavec, ki ima v Desusu očitno močno zaledje (to niti ni tako nerazumljivo, saj je gotovo eden ključnih elementov za prepoznavnost stranke), sicer svojega posebnega sloga verjetno ne bi tako intenzivno razvijal. Ni pa povsem jasno, kakšno je razpoloženje med Desusovimi poslanci in kakšne so njihove želje. Vemo le to, da bi radi umazano perilo prali doma, in ne tako kot zdaj, vsem na očeh. Mali unikum velikih politik.

Nezadovoljstvo dveh poslancev ali celotne stranke, v kombinaciji z nezadovoljstvom še kakšne druge vladne stranke (trenutno denimo Zaresa zaradi padlega zakona o poslancih), sicer ni življenjsko nevarno za koalicijo. Ne Rezman ne Žnidaršič ne bosta, tudi če bi se odločila oditi iz poslanske skupine Desusa, prestopila na drugo stran. In dokler je Erjavec v vladi, tudi preostali poslanci verjetno ne bodo šli med ubežnike. Podobno je z drugimi vladnimi strankami. Obsojene so ena na drugo. A čeprav je odgovor na vprašanje, ali to lahko vpliva na razmerja v koaliciji in njeno stabilnost, nikalen, je nikalen le na načelni in ideološki ravni. Matematično gledano je zadeva precej bolj kočljiva: koalicija ima v parlamentu šibko večino, kar pomeni, da vsak poslanec šteje. In zato nobena odločitev, razen velikih, kot je reševanje sporov s Hrvaško, za vlado ni samoumevna. Neznosna težkost sobivanja.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela