Slovenija je policijska država. Zdi se namreč, da brez policije skorajda ni več mogoče rešiti ključnih zapletov, ki nastajajo v tej dodobra sprti družbi. Če ne gre drugače, je pravzaprav še dobro, da imamo vsaj policijo, ki se odzove, stvar preišče in ukrepa. Škoda je le, da ne zmore odpraviti temeljnih ekonomskih, socialnih in razvojno strateških dilem slovenske družbe. Škoda je tudi, ker niti sodišča niso kos velikim ambicijam policijsko zasnovane države in ker policija poglobljeno pozna predvsem in le eno vrsto najhujših kaznivih dejanj: zlorabo položaja. Slovenci smo z eno besedo »zlorabci«. Že zato je dobro, da imamo policijo.

To, da je Slovenija policijska država, potrjujejo Luka Koper, Intereuropa in še kakšnih sto drugih primerov gospodarskega kriminala. Dokler se policija ni vmešala, je uprava Luke veselo kolobarila in počela, kar je hotela. Nadzorni sveti niso videli ničesar. Ko so anonimneži stvar predali policiji in je ta opravila preiskavo, so spregledali tudi nadzorniki. Zakaj sploh imamo nadzornike, če namesto njih delo opravi policija? Policija ali politika? Tudi policija je namreč postala nadvse aktivna šele v določenem političnem trenutku. Kje so bili prej koprski kriminalisti?

Nihče ne bi dvomil o iskrenosti in strokovnih temeljih, če bi logika policijske učinkovitosti kazala kontinuiteto. Imamo dovolj argumentov in verjamemo, da pri vodenju Luke Koper marsikaj ni bilo tako, kot bi od strateško pomembne družbe pričakovali. Toda, le kako bodo podjetnika Grafista kaznovali zato, ker se je trudil dobro izpeljati posel? Kako bodo kaznovali župana, ki je hotel za občino zaslužiti čim več z oddajo parcele? Kako bodo kaznovali upravo zaradi črne gradnje, če je štiri leta prej zaradi podobnega početja niti zaslišali niso, kaj šele ovadili?

Ne morejo reči, da je šlo za »drugo« policijo. Pretiravanje in kopičenje deliktov samo zaradi vtisa sta več kot le kontraproduktivni. Najhujši očitek policiji je okuženost s politiko. V tistem trenutku postanemo policijska država, ki sme prisluškovati Borisu Popoviču tudi v zvezi z dejanji, zaradi katerih nikoli ne bi smela, in si nihče še drzne ne oporekati takemu sistemu. Samo zato, ker »saj vemo, kdo je Popovič«, mar ne?

Iz sobotne tiskane izdaje Dela