Pritrkavanje na zvonove je star slovenski običaj, posebnost, ki mu v Evropi in svetu ni para. Melodije in način pritrkavanja na zvonove se razlikujejo od pokrajine do pokrajine. Tako so pisane kot slovenske narodne noše. Pred dvema desetletjema, ko so v slovenskih cerkvah začeli uvajati elektronsko pritrkavanje, so iz marsikaterega zvonika pritrkovalce odgnali. A zdaj jih je spet veliko in za veliko noč bodo na velika in mogočna glasbila igrali še posebej ubrano. Višji ko je zvonik, dlje jih bo slišati.

Peter Hribernik, mojster I. stopnje in častni član Slovenskega pritrkovalskega društva: »Star sem bil komaj šest let, ko sem prvič zlezel v zvonik vaške cerkve v Predosljah pri Kranju. Moj oče je bil mizar in zlatar, ki je v farni cerkvi pozlatil kroglo in križ vrh zvonika. Ker je bilo treba kroglo s križem sneti z vrha zvonika in ju odpeljati v delavnico, je oče s pomočnikom okoli zvonika izdelal zasilni oder. Zlezel sem nanj in se povzel do vrha, ker sem bil radoveden, kakšna je naša vas iz zraka. Ko sem prišel domov, sem povedal, kje se bil. Oče in mama sta me pošteno okregala, a od takrat sem vedno hodil v zvonik in mežnarju pomagal pri zvonjenju in pritrkavanju.«

Ko je bil star dvanajst let, mu je umrl oče, ki mu ni nikoli branil, da bi pritrkaval. »Mami pa to ni bilo prav. Večkrat je preprečila, da bi me zjutraj zbudila budilka, ko pa tudi to ni zaleglo, je šla potožit k župniku. 'Veš kaj, kar pusti ga. Nekdo pa mora tudi to delati,' ji je rekel. Po tistem sem imel mir,« se nasmeje 88-letni pritrkovalec Peter Hribernik iz Žihpolja na avstrijskem Koroškem. »Mark, ne vem, ali bo Peter Hribernik zmogel v zvonik. V zadnjem delu so stopnice zelo ozke in strme,« je župnik Alojzij Golob na Dobrovi opozoril Marka Česna, učitelja pritrkavanja, zvonoslovca in kolavdatorja cerkvenih zvonov. »Peter, kaj pravite? Boste zmogli?« se je Mark obrnil proti njemu, Peter pa je izstrelil kot iz topa: »Pojdimo!«

In so šli. Po ozkih, strmih in vijugastih lesenih stopnicah v skoraj petdeset metrov visoki vaški zvonik. Spredaj Peter Hribernik, zadaj Peter Vidmar, 73-letni mojster pritrkovalec iz Prevoj, ki si pri hoji pomaga z berglami. Ko se je stopnišče že zelo zožilo, je bergle odložil in neka skrivnostna sila ga je ponesla najprej po stopnicah, nato po lestvi do zvona, kjer je prijel za kembelj: »Ta stvar je tako lepa ... Ta zven ... Ta mi zmeraj seže do srca.«

Zvon lahko poči

»Bronast zvon je glasbilo. Veliko glasbilo,« Mark Česen polaga na srce mladim pritrkovalcem iz vse Slovenije. »Ali jih smemo prijeti, ko brnijo?« jih sprašuje, oni pa mu v en glas odgovorijo: »Ne, ker lahko počijo.« Nato Mark dvigne dirigentsko palico in pritrkovalce razdeli v tri skupine. Začnejo najmlajši, nato se drug za drugim pridružijo preostali. Skupina deklet (sestri Petra in Marta Kovačič ter Katarina Rozina iz pritrkovalske skupine Primskovo na Dolenjskem) na glasbene cevi udarja refren. »Je to pravo pritrkavanje?« naprej sprašuje Mark. »Ne, tako se samo učimo, da gremo lahko potem v zvonik, igrat na prave zvonove,« zakličejo najmlajši pritrkovalci iz Dobrove. »Skupino sestavljajo otroci družin Dolinar in Kržič,« je povedala Majda Kržič, ki je za pritrkavanje navdušila vse svoje štiri otroke (petletnega Matjaža, sedemletno Tanjo, desetletnega Klemena in 12-letnega Tadeja) in še obe Dolinarjevi dekleti (devetletno Klaro in desetletno Moniko). Matjaž Kržič je pri petih letih najmlajši slovenski pritrkovalec. Na glasbenih ceveh so nepremagljivi, v zvoniku pa: »Zdržijo le dobro minuto, nato zaradi težkih kembljev začnejo zamujati.« Mamo Majdo spremlja pesem zvonov že od otroštva: »Starši so bili mežnarji. Sama pa sem se pritrkavanja naučila pozneje v pritrkovalski šoli.«

»Pritrkovalska glasbena šola praznuje letos 10-letnico delovanja. Deluje v okviru pritrkovalskega društva, kjer je bila tudi ustanovljena. Kot ustanovitelj šole lahko povem, da se žal mnogi ne zavedajo pomena ohranjanja naše posebne kulturno-umetniške tradicije, ki jo v taki obliki igranja na cerkvene zvonove ne zasledimo nikjer na svetu. Z gotovostjo lahko trdim, da bosta brez šolanja in načrtnega dela ta umetnost in pravilna oskrba zvonov propadli,« je opozoril ravnatelj šole Mark Česen.

Najlepše zvonijo bronasti

»Pritrkovalci smo glasbeniki, ki moramo imeti za svoje igranje najboljše inštrumente, in ne kakršno koli ropotalo,« opozarjajo v pritrkovalski glasbeni šoli. Najlepše zvenijo bronasti zvonovi. V Sloveniji imamo ohranjenih nekaj odličnih zvonov svetovno priznanega izdelovalca, livarne Samassa iz Ljubljane, ki je delovala do prve svetovne vojne. »Ti zvonovi so preživeli vse vojne vihre. Naši predniki so jih zelo cenili in znali zanje pravilno skrbeti. Zdaj jih načrtno uničujemo z neustreznimi avtomati in pogoni, ki jih mnogi kar sami izdelajo,« svari Mark Česen, jezen na tiste, ki komaj prestopijo prag zvonika in že mislijo, da vse znajo: »Zvon ni igrača ali kakšen poceni inštrument.«

Več v Nedelu