Nova vlada se je na prvi seji sestala takoj naslednji dan po imenovanju ministrov v državnem zboru. Ne gre za kako posebno naglico. Janševa vlada, denimo, se je pred štirimi leti prvič sestala že na dan izvolitve, ukvarjala pa se je s podobnimi stvarmi kot v soboto Pahorjeva vlada: z državnimi sekretarji, generalnim sekretarjem vlade in ustanovitvijo nekaterih vladnih delovnih teles. To so pač zadeve, ki morajo biti opravljene takoj na začetku, in je dobro, da so opravljene čim prej. Zato, da se vlada lahko loti usodnejših vprašanj.

Vse dokler se ni zgodila, je veljalo, da se s prvo sejo vlade sila mudi; zaradi finančne krize in prihajajoče recesije da si Slovenija ne sme privoščiti, da bi bila dolgo časa brez operativne vlade. Nova koalicija je hitela s pogajanji, v državnem zboru so hiteli s proceduro, mandatar se je odrekel možnosti treh dni odloga, da po predstavitvi v državnem zboru znova razmisli o predlaganih kandidatih. Zdaj, na prvi seji vlade, se finančna kriza kaže v uvodni analizi finančnega in evropskega ministra. Z ukrepi pa bo vlada še malo počakala.

Razumljivo. Vse več je namreč opozoril, da jih ne gre sprejemati kar na horuk. Pa ne mislimo pri tem samo na nastop vodje opozicije Janeza Janše na seji državnega zbora ob imenovanju ministrov, ko je govoril, da zdravilo nič ne pomaga, če diagnoza bolezni ni prava. Prejšnji predsednik vlade pri tem morda še skuša nekako opravičiti neodzivanje njegove vlade na opozorila o prihajajoči recesiji, ki so v zadnjih mesecih njegovega mandata že prihajala. A dvome izražajo na različnih forumih in javnih tribunah tudi nekateri slovenski gospodarstveniki; bojijo se preostrega odziva države in neenakopravne obravnave različnih panog in podjetij. Navsezadnje se vlada tudi še ni dokončno izrekla, s kakšno politiko se bo lotila prihajajoče recesije.

Kot se tudi še ni izrekla o nakazujočem se sporu s predsednikom republike glede imenovanja veleposlanikov. Več o tem obljublja že za sejo ta četrtek.

Iz ponedeljkovega tiskanega Dela