Predsednik republike bi bil nemara nekoliko hitrejši, če bi imel Pahorjeva zagotovila, da je prihodnja vlada sestavljena; Pahor bi mu ta zagotovila laže dal, če v koalicijskih pogajanjih ne bi imel opraviti s Karlom Erjavcem. Ta je sicer predsednik DeSUS, toda stranka kot taka in še posebno njena poslanska skupina za predlaganega mandatarja nista večji oviri pri oblikovanju koalicije. Je pa predsednik Erjavec v zadnjem času izgubil občutek za pravo mero. Zaradi njegovega ravnanja je Pahor zdaj na preizkušnji, saj mora dokazati, da je mislil resno s svojimi obljubami o tem, da pod novo oblastjo ne bo delitve plena in da bo strokovna usposobljenost pomembnejša od politične pripadnosti. Pahor za zdaj v javnih izjavah glede Erjavca stavi na potrpežljivost in strpnost. Zamera pa bo gotovo ostala še dolgo v mandat nove vlade.

Toda vse krivde za počasno sestavljanje ne moremo pripisati samo Erjavcu. V krču ni samo nastajajoča vlada, tudi v parlamentu, ki že ima nove poslance, se le stežka kaj premakne. Zdi se, da za vse bodoče oblastnike velja nekaj takega, kot je predsednik Mercatorjeve uprave Žiga Debeljak dejal o slovenskih bankirjih: zaradi razmer na finančnih trgih se vedejo, kot bi zagledali kobro. V času, ko velja tako rekoč splošni konsenz, da je treba z zamenjavo oblasti pohiteti, so oni kakor uročeni pod težo »odgovornosti za prihodnost«. Morda bo petkova seja državnega zbora, na kateri je pričakovati Pahorjevo izvolitev brez vsakih zapletov, le končala ta urok.