Pariz - Katarina Srebotnik si je noč pred dvobojem osmine finala s Švicarko Patty Schnyder že zamišljala, kako se ob proslavljanju največjega uspeha kariere, uvrstitve v četrtfinale turnirja za grand slam, uleže na pariško peščeno igrišče in uživa v vsaki sekundi. Žal se je ta prizor dogajal le v njenih mislih, na igriščih Suzanne Lenglen je bila nedeljska predstava daleč od zmagovite, realno gledano je bila tekmica precej boljša. Zato razočaranje tudi ni bilo preveliko, včeraj pa je v pričakovanju dvoboja mešanih dvojic v sproščenem klepetu še enkrat preletela dogajanje zadnjih dni.

Od naše poročevalke

Po prespani noči, ko je ves pritisk popustil, saj ste v igri le še v mešanih dvojicah, se boste Roland Garrosa 2008 spominjali kot zapravljene življenjske priložnost ali kot uspeha kariere?

Ta čas, upam pa, da ne bo tako vedno, je to brez dvoma najboljši nastop v moji karieri, tega turnirja za grand slam ne bom pozabila nikoli. To nikakor ni zamujena priložnost. V tekmi osmine finala nisem bila niti blizu zmage nad Schnyderjevo. Če bi zapravila zaključno žogico, potem ne bi spala še tri tedne, tako pa preprosto nisem imela rešitve zanjo. Že pred dvobojem se mi je kar zdelo, kako se bo vse skupaj razpletalo, takoj sem rekla, da mi njena igra ne ustreza, saj je na pesku izjemno težka tekmica, če pač igra, kot zna. Njena težava je v tem, da pogosto povsem pade v dvobojih, da osvoji le kakšno igro in res ne vem, kaj se z njo tedaj dogaja na igrišču. Tokrat tega ni bilo. Priznam, da bi tokrat lahko napredovala v četrtfinale, če bi Schnyderjeva premagala samo sebe, jaz je nisem mogla. A Pariza ne bom zapustila razočarana, saj sem naredila veliko stvar.

Bi lahko rekli, da je bil to eden najbolj »norih« tednov oziroma osem, devet dni v vaši karieri?

Da, če se vrnemo na polfinale in finale Strasbourga, je bila to brez dvoma nenavadna dogodivščina. Stvari so se tako obračale, da je bilo že kar neverjetno. Enkrat mi je dež uničil finalni dvoboj, za katerega bi tedaj menjala marsikaj, potem me je rešil tu v dvoboju 1. kola, a na koncu se je vse razpletlo super. Ne obžalujem ničesar, niti napornega urnika pred Roland Garrosom, ki mi ga je nekoliko porušila še bolezen. A finale Strasbourga, četudi sem ga izgubila, mi je prinesel veliko pozitivnega, saj bi mi morebitni poraz v 1. kolu po treh dneh v postelji načel samozavest. Če me zdaj vprašate, bi seveda še enkrat naredila isto.

Bi bilo lahko letošnje OP Francije za vas prelomna točka?

Lahko, če tudi bo, bomo pa videli. Seveda bi me lahko vse skupaj poneslo. Resda sem že premagovala igralke Sereninega kova, a ne na tako velikem »odru«. Že pred tem dvobojem sem vam dejala, da sem v najboljših letih in zdaj se je to potrdilo. Moj čas je tu, oziroma še prihaja. Saj se pojavljajo vedno nove igralke, ki napadajo iz ozadja, a malo se jih obdrži tu. Mislim, da še nisem rekla zadnje besede.

Več v tiskanem Delu.