Tiskane izdaje
V četrtek, 5. maja je bila v Galeriji Vžigalica podelitev nagrad skupine OHO , ki so namenjene »mladim vizualnim umetnicam in umetnikom do 35. leta za dela, izvedena v mediju slikarstva, kiparstva, grafike, risbe, instalacije, fotografije, videa, novih medijev in perfomansa«. Mednarodna žirija jo je letos podelila skupini dveh slikarjev z imenom Beli sladoled. Avtorja sta na otvoritvi stala na vrhu svojega zmagovalnega odra, se objemala, smejala in smehljala množici občudovalcev in fotografov.
Meni najprej ni bilo nič jasno. Zakaj stojita na zmagovalnem odru, če sploh še ni bilo razglasitve rezultatov? A sta samo manekena ali prava zidarja? V množici sem se prerival okoli ostalih razstavljenih del, potem pa iz obupa nad svojim nerazumevanjem sodobne umetnosti odšel na pivo.
Teden dni kasneje sem prišel na razstavo s študenti in dogovorjen s kustosinjo. Podobe, barve in zvoki so dobivali pomen, izkušnje in razmišljanja avtorjev so mi postala bližja. Zmagoviti zmagovalni oder je sameval v kotu, brez manekenov se mi je zdel nekako brez veze. In potem kustosinja mimogrede pove, da sta si umetnika pač ustvarila svoj mali svet, nekakšne stopnice v nebesa, na katerih sta čakala prvo nagrado, umetniško bivanje v New Yorku. Žirija jima je sledila, verjetno zavestno.
Končno sem doumel. Podoba obsijanih in nasmejanih klovnov z otvoritve je vendar tako vsakdanja. A prava avtorja nista Miha in Leon, ampak Borut in Karl. Gre za natančno posnemanje in krajo izrazov pravih avtorjev brez navajanja vira, kar Wikipedia nesporno opredeljuje kot plagiatorstvo.
Umetnika se bosta verjetno zagovarjala, da je nesramno prikazovanje realnega sveta pač umetnost. In zagotovo ne bosta odstopila, pa tudi odstaviti ju ni mogoče. Lahko pa bi storila domoljubno dejanje in svojo večmesečno nagradno bivanje v New Yorku odstopila gospodu Pahorju in gospodu Erjavcu, katerih potencial za umetniško izražanje v fotografiji, videu, novih medijih, perfomansu in instalaciji je bistveno bogatejši.
