Tiskane izdaje
Les v slovenski industriji počasi spet dobiva svojo razvojno priložnost. Edina slovenska surovina, les, ponazarja trajnost, energetsko varčnost in okolju prijazen material, je prepričan prvi mož slovenjgraškega Gozdnega gospodarstva Silvo Pritržnik, ki ima vse več somišljenikov in podpornikov. Burna tranzicijska leta, ki so skoraj povsem razdejala slovensko lesnopredelovalno industrijo – propadli so Lesna, Meblo, Marles, Brest, Slovenijales, Glin itd. –, so mimo. V novih gospodarskih okoliščinah so se začele kazati nove priložnosti tudi za les. Priložnosti za njegovo predelavo je v Sloveniji pravzaprav neizmerno veliko. O tem pričajo tudi podatki, da je bilo lani pri nas posekanih 3,4 milijona kubičnih metrov lesa, na tuje pa ga je šlo kar 1,6 milijona kubikov. Drugače tudi ni moglo biti, saj sta gozdarstvo in posledično tudi lesnopredelovalna industrija v tranzicijskih letih, posebej pa še v zadnji gospodarski krizi, izgubila sapo. Deloma zaradi neprilagodljivosti, deloma zaradi neusmiljenega trga, deloma zaradi številnih novih materialov, ki so nadomestili les.
Krizi v gozdarstvu in posebej v slovenskem lesarstvu se ni bilo mogoče izogniti. Nove gospodarsko-politične razmere, ki so odprle meje in trge, odpravile monopole, so imele v Sloveniji to posledico, da se je število zaposlenih v gozdarstvu v zadnjih dvajsetih letih z osem tisoč zmanjšalo na vsega tisoč šeststo, v lesnopredelovalni industriji pa s trideset tisoč na le petnajst tisoč delavcev. Lastniki gozdov, predvsem iz pokrajin ob severni in zahodni meji, so trg za svoje hlode našli pri sosedih, ki poleg vsega plačajo več in hitreje kot domače družbe. Na srečanju slovenskih parlamentarcev z vodilnimi delavci Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec je bil govor tudi o primerih, ko v Slovenijo prihajajo avstrijski izdelki iz slovenskega lesa, pa še cenejši so kakor naši.
Tarnati za »dobrimi starimi časi« ne gozdarjem ne lesarjem v Sloveniji ne bo prineslo nič. Na pogorišču nekdanjih Lesne, Bresta, Mebla, Marlesa in še drugih, tudi uspešnih družb ni preprosto nadaljevati tradicije. Tudi nenehno ponavljanje politikov in gospodarskih teoretikov, da je lesu treba dati večjo dodano vrednost v domačih tovarnah, ni dovolj. Treba je imeti idejo, kaj z lesom; treba je imeti znanje, da iz hlodov narediš pohištvo, hišo, igračo in še kaj; in imeti je treba denar, da postaviš delavnico oziroma tovarno. In treba je imeti vizijo, kaj v realnem okolju novinec v tej panogi res lahko doseže. Čez noč ne gre nič.
Gospodarsko ministrstvo je lesnopredelovalno industrijo uvrstilo ob bok izbranim sektorjem, kot so avtomobilska industrija, elektroindustrija, elektronika, farmacija in biotehnologija, informacijsko-komunikacijske tehnologije itd. Tu in tam kakšen milijon evrov za spodbujanje naložb v lesarstvo (gozdarstvo jih ne potrebuje toliko), ki ga ponudita država in Evropska unija, je vedno dobrodošel, a je premalo. Kapital za razvoj lesnopredelovalne industrije se bo gotovo našel, ko bodo podjetniki, skupaj z raziskovalci, prišli na dan s svojimi novimi, dobrimi programi. Takšnimi, ki bodo lesu in izdelkom iz njega dali večjo dodano vrednost.
Dokler ne bo več slovenskih lesenih hiš, več dobrega domačega pohištva, bodo predvsem zasebniki les raje prodajali na tuje, za več denarja in za hitro plačilo. Trg deluje tudi s hlodi in z lesom. S tem se je treba sprijazniti – in tudi kaj narediti, ne zgolj tarnati, da se hlodi kot strateška surovina izgubljajo pri bolj iznajdljivih sosedih.
