Satelit Aeolus pada proti Zemlji
Številni sateliti v dovolj nizki orbiti po opravljeni misiji padejo nazaj v atmosfero in tam izgorijo, sem ter tja kakšen kos večjega satelita preživi vroče potovanje in pade v Tihi ocean (vzhodno od Nove Zelandije je tudi točka v oceanu, imenovana pokopališče satelitov, kamor padejo takšni večji kosi – denimo deli postaje Mir, tudi kosi ISS bodo končali tam), lahko pa pade tudi na naseljeno območje.
Pred kratkim se je končala tudi izjemno uspešna evropska odprava Aeolus (poimenovana po grškem bogu vetra), ki je iz orbite spremljala vetrove. S posebnim radarskim instrumentom Aladin so proti površju poslali sedem milijard pulzov ultravijolične svetlobe, da so prejeli odboj od različnih vetrov v naši atmosferi. Odprava je precej pripomogla k boljšim vremenskim napovedim, so pojasnili pri Evropski vesoljski agenciji (Esa), kjer so satelit izstrelili 22. avgusta 2018. Po petih letih je satelitu skoraj že zmanjkalo goriva, prejšnji teden so ugasnili tudi Aladina in tako je odprave konec, zdaj pa satelit s hitrostjo en kilometer na dan pada s svoje 320 kilometrov visoke orbite nazaj na naš planet.
Pri Esi so se odločili, da mu bodo na tej zadnji poti tudi pomagali. Pri agenciji so pojasnili, da nadzorovan vstop v atmosfero za Aeolusa ni bil načrtovan, v prihodnjih nekaj mesecih bi se vse odvilo po naravni poti s pomočjo naravnih sil – od gravitacije do sončne svetlobe, vendar bodo pri Esi prvič v zgodovini poskušali izpeljati nadzorovan vstop satelita v atmosfero.
S preostankom goriva, ki ga ima satelit, ga bodo poskušali upravljati na poti navzdol. Satelit bo, kot so zapisali na spletni strani Ese, začel izgorevati, ko bo okoli 80 kilometrov nad površjem, izračuni pa kažejo, da bi kakšen košček lahko ognjeni spust preživel in padel na trdna tla. Z upravljanjem satelita bodo pri Esi poskušali preprečiti, da bi kos padel na naseljeno območje. »Ko smo pri Esi spoznali, da lahko še zmanjšamo že tako majhne možnosti, da kosi padejo na poseljena območja, se je kolesje začelo premikati,« je dejal Tim Flohrer, vodja Esine pisarne za vesoljske smeti. Ko bo Aeolus na višini 280 kilometrov, mu bodo poslali serijo ukazov, da se bo premaknil na najbolj optimalno točko vstopa v atmosfero. Prvi manever bo spustil satelit na višino 250 kilometrov, kar bo trajalo nekaj dni, potem bodo preverili stanje in nadaljevali ukaze, so opisali pri Esi. Z nadaljnjimi štirimi manevri bodo satelit potisnili na višino 150 kilometrov, takrat bo sledilo še zadnjih nekaj ur in Aeolus bo zgorel. Če nadzorovani spust ne bo uspel, bo Aeolus še vseeno padel v atmosfero.
Za Aeolus so veljala še stara pravila, kako se je treba »znebiti« satelita po koncu odprave, saj so ga načrtovali še v 90. letih prejšnjega stoletja, današnje odprave pa morajo vključevati načrt, kako bo satelit ob ponovnem vstopu v atmosfero ali v celoti izgorel ali pa ga bodo nadzorovano spravili do nenaseljenega območja v oceanu. Esa bi tako lahko tlakovala pot tudi drugim satelitom, delanim še po starih smernicah, dejstvo je, da se stvari v orbitah kopičijo in problematika odpadkov raste tudi v vesolju.
Kot so še pojasnili pri Esi, je točen datum vstopa v atmosfero težko napovedati, precej je to odvisno od aktivnosti sonca, ki lahko pospeši proces – nabiti delci lahko segrejejo atmosfero, posledično se gostejši zrak dvigne, s tem pa je atmosferski poteg močnejši. Po trenutnih predvidevanjih bo Aeolus v atmosfero potonil konec julija ali v začetku avgusta.
