Smrdi po grmadah, na katerih so nekoč kurili čarovnice
Pred dnevi sem bila v Varšavi priča poskusu spreminjanja družbene ureditve, zaradi katere trpi veliko žensk. Poljski poslanci in poslanke so razpravljali in nato glasovali o liberalizaciji zakonodaje glede pravice do splava. Poljska ima eno najbolj strogih ureditev v Evropski uniji – splav je dovoljen zgolj, ko je ogroženo zdravje oziroma življenje matere ter v primeru incesta ali posilstva.
Kljub zakonski pravici se tudi ob teh neizpodbitnih razlogih pogosto vse skupaj ustavi zaradi policije ali drugih organov in je nato za prekinitev nosečnosti prepozno. Kar nekaj žensk je umrlo zaradi sepse, ker so se zdravniki bali opraviti splav. Da, strah je na Poljskem precej pogosto prisotno čustvo. A Poljakinjam, ki so se v velikem številu na dan razprave in nato glasovanja zbrale pred parlamentom, bi upala pripisati še vse kaj drugega kot strah.
Ko sem 22-letno aktivistko vprašala, kakšni so razlogi, da izpostavlja svoje ime in obraz v državi, v kateri se zadnjih osem let nikakor ni bilo samoumevno postaviti za pravico do odločanja o lastnem telesu, mi je odgovorila, da se nekdo pač mora. Če bodo vsi utopično strmeli v zaslone in se brigali le zase, potem se bo ženskam pisalo še slabše, kot se jim je pod vladavino konservativnega premierja Jaroslawa Kaczynskega. Ko je na oktobrskih volitvah zmagal Donald Tusk, se nam je vsem oddahnilo, je poudarila mlada študentka, a v isti sapi dodala, da boj še zdaleč ni končan.
Na Poljskem se liberalizacija splava ne bo zgodila kar z danes na jutri, trajalo bo več let, če jim bo sploh uspelo iti do konca – dobiti ureditev, kakršno imamo v Sloveniji. Pravico, da same odločamo o lastnem telesu. Možnost izbire.
Kako je s to izbiro po Evropi? Vedno slabše. Ko se pogovarjamo o pravici do splava, najpogosteje omenjamo Malto, Poljsko in Hrvaško. Ozrimo se torej še drugam. V sosednji Italiji so prejšnji dan parlamentarci sprejeli ukrep, ki nasprotnikom pravice do splava dovoljuje vstop v svetovalne klinike, na katerih izdajajo potrdila ženskam, ki želijo splaviti. V posameznih italijanskih regijah so omejili dostop do tabletk za splav.
Čeprav je premierka Giorgia Meloni obljubila, da ne bo posegala v to pravico, je dostop do varnega splava v Italiji vse težji zaradi velikega števila ginekologov, ki se sklicujejo na ugovor vesti. Po podatkih tamkajšnjega ministrstva za zdravje iz leta 2021 približno 63 odstotkov ginekologov zavrne poseg. Zakonsko določena pravica pri naših sosedih torej ni nujno tudi vedno dostopna. Podobno je na Hrvaškem.
Potem je tu Nemčija s svojim 153 let starim zakonom. Splav je tam uradno še zmeraj nezakonit, razen ko gre za posilstvo ali pa je ogroženo življenje ženske. Ta mora, če želi splaviti, pridobiti poseben certifikat, ki ga izda komisija. Poleg tega mora za poseg plačati med 200 in 570 evri.
Skok čez lužo, ki se zdi daleč. Vrhovno sodišče v ameriški zvezni državi Arizona je v začetku aprila potrdilo zakon proti splavu iz leta 1864, ki prepoveduje splav v vseh primerih, razen ko je ogroženo življenje nosečnice. Vemo, kako je s tem. Ženske so marsikje potrošna roba. Zakon, ki leta 2024 velja v državi, ki se ima za najbolj napredno na svetu v vseh merilih, so spisali pol stoletja pred ustanovitvijo Arizone, ko, jasno, ženske sploh še niso imele volilne pravice.
Smrdi po grmadah, na katerih so nekoč kurili čarovnice. Smrdi po mračnem srednjem veku, po Deklini zgodbi in Šoli za dobre matere.
Več držav, ne le Poljska, bi potrebovalo pogumne, odkrite, odprte, meje premikajoče 22-letnice. Vedno več držav, ne le evropskih, bi potrebovalo, da tej 22-letnici stopijo ob stran 18-, 27-, 53- in 80-letnice. In vse vmes.
V Inštitutu 8. marec so zagnali kampanjo, s katero želijo zbrati milijon podpisov za varen in dostopen splav v Evropi. Več kot 20 milijonov žensk na stari celini nima dostopa do varnega splava. Podpise so začeli zbirati 24. aprila. Zame, zate, zanjo. Za vse vmes.
