Vsaj kanček manir
Predsednica republike je ta teden gostila forum o (ne)nasilju. Pa so se vrstili govori in razprave o nasilju v družini, nad ženskami, zdravstvenimi delavci, starejšimi, o medvrstniškem nasilju, nasilju na delovnem mestu … Glede na slišano smo družba nasilja, sovraštva, zaverovanosti vase in v svoj prav. Predsednica je dejala, da je največje nasilje, če ne naredim ničesar. Kaj pa, če nasilneži ne bi naredili ničesar in si vzeli malo dopusta? Da učenec, ki vsak dan nadleguje mlajše, jim vdira v omarice in v dneh, ko lije kot iz škafa, najraje skriva čevlje, nekega dne ne bi prišel v šolo. Ali da bi deklica, ki dnevno bruha laži o sošolkah na družbenih omrežjih, za nekaj dni izgubila telefon. Da bi vsi, ki javno širijo toksične misli in ideje, izgubili možnost, da vse delijo takoj in zdaj, ter imeli nekaj dni časa za razmislek.
Govoriti o nasilju in ustavitvi nasilja je brezpredmetno, če najprej ne pometemo pred lastnim pragom. Na enem od soočenj pred evropskimi volitvami so zbrani prvih nekaj minut drug za drugim razlagali o spoštljivi komunikaciji, nekaj trenutkov pozneje pa so že drug drugemu skakali v besedo in sprevračali besede sogovornikov. Vse z nasmeškom. Pasivna agresija brez kančka manir. Osnovnega bontona v splošnem več ne upoštevamo. Zlasti na spletu, kjer je zmerjanje skoraj norma, vikanje pa tako zastarelo kot uporaba pravopisa, ki je na družbenih omrežjih kot redek fosil.
Kdo naj torej ne naredi ničesar in kdo naj naredi več? Verjetno vsi vsega po malem. Vsi smo lahko zgled in učenje je vseživljenjsko. Vsaka naša beseda, ki lahko precej bolj boli kot udarec, je pomembna. In vsaka lahko povzroči kakršenkoli odziv. Če ni ravno cilj, da se pobijemo med sabo, se odločimo ali za molk ali za prijaznost. Ne boli. Če pa je to (še) pretežko, se držimo vsaj pozabljenega bontona. Ni veliko, je pa začetek.
