V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je z Bojanom Cvjetićaninom pogovarjala o tem, da je rojen za oder, kjer se počuti svobodnega kot ptica, o tem, da je danes že vsako samostojno razmišljanje umazano, o nastajanju glasbe in besedil, povedal pa je tudi, da je danes veliko pesmi napisanih samo zato, da so napisane. 

Ali se kot nekdo, ki je občutljiv za doživljanje bolečine drugih, kdaj boji, da bi to sočutje v precej apatičnem svetu, v kakršnem živimo, izgubil? »Prav lani se mi je v nekem trenutku zdelo, da sem povsem odtujen sam od sebe, in imel sem občutek, da se ne bom nikoli več zaljubil. Nekaj časa me ni nič vznemirjalo, mislil sem že, da sem otopel, a se je potem v hipu nekaj spremenilo, samo počakal sem na tisti naravni klik.« Ali je takrat, ko neke pesmi postanejo zimzelene oziroma hiti, ki jih vsi prepevajo in ki povezujejo generacije, pomembno tudi to, koliko sočutja imajo pisci (takih) besedil?

»Vsekakor. Imeti moraš toliko empatije, da si iskren sam s sabo. Če si iskren, se bodo nekateri zelo povezali s tvojimi besedili. Danes je v glasbenem svetu toliko pesmi napisanih samo zato, da so napisane. Ne pa zato, ker bi v sebi nosile neko resnično zgodbo. In to se močno čuti. Tako preprosto je.«