Glasbeni mit, ki ga ni razklala zlobna mačeha

Najvplivnejša glasbena skupina vseh časov ima letos dvojni jubilej: 60 let od nastanka in 50 let od razhoda. Čeprav je bilo o Beatlih prelitega več črnila kot o katerikoli drugi glasbeni skupini, vprašanje, zakaj so skupaj vzdržali le pičlih deset let, še vedno buri duhove. Zgodba o njihovem razhodu je namreč precej kompleksnejša od mita, da je Beatle razklala Yoko Ono kot nekakšna zlobna mačeha.

Njihova prva petletka se bere kot sanjska zgodba o nizanju uspehov drugega za drugim. Po začetnem kaljenju na odrih hamburških klubov s preigravanjem tujih skladb so leta 1962 začeli skladati avtorsko glasbo na temeljih tradicionalnega folka, skiffla in ameriškega rock'n'rolla, ki je v Liverpool prihajal na ploščah z ladjami.



Nalezljive pop melodije, ki jih je avtorski tandem Lennon-McCartney dobesedno bruhal po tekočem traku (tudi po dva velika albuma na leto, kar je danes nepredstavljivo), so takoj osvojile mladež, ob pomembni pomoči novega medija – televizije – pa so Beatli postali svetovni pop fenomen in sprožili pravo najstniško evforijo.



Razigrani nori kuštravci so 60. letom vdihnili mladostniško energijo, igrivost, hedonizem in kot prva britanska skupina prodrli v Ameriko. Fenomen je imel širše kulturne razsežnosti: Beatli so sprostili zategnjenost srednjega razreda, bili nekakšna subkultura, kultura upora proti staršem. Toda pobiči so bili tako simpatični, da so jih starši kmalu vzljubili, sploh ko so na plano prišli »grdi in umazani« Rolling Stonesi.
 

Med Jezusom in jogijem

Potem pa je sledila druga petletka, ko so se stvari začele obračati na glavo z nizom neljubih zapletov na več področjih. Začelo se je z nekoliko nerodno izjavo Johna Lennona na vrhuncu beatlomanije leta 1966, da so Beatli bolj popularni od Jezusa. Čeprav je to povedal v kontekstu, da je beatlomanija tako močan fenomen, da mladi danes dejansko bolj verjamejo Beatlom kot Cerkvi, je predvsem v konservativnih delih ZDA završalo – tako zelo, da so na grmadah kurili njihove plošče.
Kljub temu so Beatli izpeljali takratno ameriško turnejo, ne vedoč, da bo to tudi njihova zadnja. Izkazalo se je, da ozvočevalska tehnologija ni bila dorasla fenomenu beatlomanije: evforična mladina je na koncertih tako norela, da je preglasila bend. Beatli na odru niso slišali več niti samih sebe in muka nastopanja je postala pretežka. Koncerti so se jim zamerili in nastop na stadionu v San Franciscu avgusta 1966 je bil njihov zadnji.

Leta 1967 je sledila nepričakovana tragedija: smrt menedžerja Briana Epsteina. Beatli, neizkušeni v menedžmentu, so padli v organizacijski in finančni kaos, iz katerega so se skušali izvleči z ustanovitvijo lastnega podjetja Apple Corps, ki pa ga je prevevala vrsta propadlih investicij.

Leto kasneje je sledila nesrečna Indija. Zvenelo je poduhovljeno: Beatli gredo k jogiju Maharišiju Mahešu na trimesečno vodeno meditacijo. A izlet se je sprevrgel v farso: Ringo je odšel po desetih dneh zaradi hrane, McCartneyju je bilo vsega dovolj po enem mesecu, Lennon in Harrison pa sta pobegnila, potem ko sta zaslutila gurujeve apetite po njihovem denarju.



Ker niso več hodili po turnejah, so se bolj posvetili studijskemu snemanju. Prepustili so se eksperimentiranju z različnimi glasbenimi žanri in instrumenti, manipulirali s snemalno tehniko, raziskovali nove zvoke. Glasba je postajala eksperimentalna, psihedelična, Beatli so svojo ustvarjalnost razvili globoko izza meja zgodnjega plesnega rock'n'rolla in tako postavili temelje za mnoge sledeče rockovske žanre. Albumi, kot sta Revolver in Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, so bili poslastice za glasbene sladokusce.
 

Vse več razlik v filozofiji življenja

Že res, da so bili v prejšnjih letih zaradi stalnih turnej toliko skupaj, da so se drug drugega naveličali, a zdaj je verjetno prav to, da se izven studia niso več družili, sprožilo razhajanje med njimi. Razpoloženje med snemanjem belega albuma The Beatles leta 1968 ni bilo dobro.

Ringo Starr je za dva tedna celo zapustil bend, John Lennon je zaradi bizarnih idej, kot je bila Ob-La-Di, Ob-La-Da, izgubljal voljo do dela s Paulom McCartneyjem, George Harrison se je avtorsko čutil zapostavljenega, bendu pa je šlo na živce, da je Lennon v studio vozil Yoko Ono in ji celo pustil vmešavanje. Beatli so v tem obdobju eksperimentirali tudi s psihoaktivnimi substancami, za nameček pa je njihova skladba Helter Skelter postala nekakšna osebna himna zloglasnega psihopatskega morilca Charlesa Mansona.

Toda v resnici gre pravi izvor razhajanja iskati globlje, na ravni osebnostnega razvoja. Če so bili na začetku vsi bolj ali manj enako najstniško naivno nori, kot pritiče dvajsetletnikom, so – bolj ko so se bližali tridesetim – odraščali vsak v svojo osebnost in začele so se kristalizirati razlike med njimi, tako v filozofiji življenja kot v glasbi.

Družbenopolitično angažirani Lennon se je obračal k levičarskemu idealizmu, pacifizmu in hipijevstvu, McCartney v bolj sredinski pop, rock in folk, Harrisona sta potegnila indijska filozofija in sitar, Ringo je taval nekje vmes. Duh časa pač, ko fantje odraščajo v može in si postanejo tako različni, da v neki točki druženje ni več zabavno. Beatli so torej prišli kot sinhrona četverica, razšli pa so se kot štiri samostojne osebnosti.