med nakradenim bliščem/besed iščem sled/tišine, v pesmi lupina se predre zapiše Vid Karlovšek (2000), ki umetniško ustvarjanje vidi kot »najboljši možni način zoperstavljanja vsem krivicam in nepravilnostim, tako v družbi kot v osebnem življenju«.

»Zdi se mi pomembno, da je umetnost družbeno angažirana in ne zaprta sama vase. To nikakor ne pomeni, da mora biti poezija aktivistična ali politična – tudi najbolj intimna, osebna lirika lahko služi kot pomemben družbeni komentar. Seveda pa je vedno glavni pogoj kakovost,« pravi Vid Karlovšek (2000), študent primerjalne književnosti in slovenistike na ljubljanski filozofski fakulteti ter član koprskega pesniškega kolektiva Pêro Sŕce, ki se ukvarja s povezovanjem poezije z glasbeno, gledališko in vizualno umetnostjo ter si prizadeva na nekonvencionalen način obuditi koprsko in širšo literarno sceno.

Z Lenartom Sušnikom je leta 2022 uredil antologijo mladih pesnikov in pesnic bog si ga drka na nas, ki je zaradi naslova sprožila številne polemike, ob tem pa redno nastopa na dogodkih, kot so Ignor, Mlade rime, Obalne rime in Pesniški maraton. Svoje pesmi je doslej objavljal na spletnih portalih, kot sta LUD Literatura in Vrabec Anarhist, v reviji Nebulae/Novi zvon in v reviji Mentor, leta 2022 pa si je prislužil naziv zmagovalca Festivala mlade literature Urška. Trenutno deluje tudi kot novinar v koprskem regionalnem centru RTV Slovenija, kjer se loteva predvsem področja kulture.

»Poezijo dojemam kot najvišjo vrsto besedne umetnosti,« pravi pesnik, saj gre »za najbolj izčiščeno, izpiljeno rabo jezika, kjer je vsaka najmanjša beseda pomembna in kjer je v prvi vrsti ključna tudi zvočnost oziroma forma. Pomembno pa k navdušenju nad poezijo prispevata tudi njena kratkost in zelo velika odprtost za interpretacijo oziroma nedorečenost.«

Vid Karlovšek, ki piše v prostem verzu, se omenjeni zvočnosti in ritmu besed posveča v veliki meri, pomembno pa mu je tudi, »kako bodo posamezne besede v pesmi z umestitvijo v ustrezen kontekst pridobile nove pomene, novo razsežnost. Zato se zelo rad igram z besedami, iščem takšne z enakim besednim korenom, uporabljam razna ponavljanja. Verjetno bi lahko rekli, da je moj temeljni pesniški postopek ponavljanje. Ne bi rekel, da ga vedno uporabljam namerno – pogosto je raba ponavljanj najbrž zgolj odsev brezizhodne ujetosti v svetu, kjer se nič ne spremeni in v katerem je posameznik nemočen ter prepuščen resignaciji. Mislim, da je to poleg zelo intenzivnih, morda celo ekspresionističnih občutij tudi temeljni sentiment mojih pesmi.«

Luščenje in plastenje: O poeziji Vida Karlovška

Te sicer nastajajo poredko, pravi avtor, »napišem morda eno pesem vsakih nekaj mesecev ali še redkeje. K procesu pisanja pristopam zelo perfekcionistično in posamezne pesmi pilim tudi več mesecev, preobračam vsak posamezen verz in vsako posamezno besedo, dokler nisem popolnoma – ali vsaj večinsko – zadovoljen z njimi. To je lahko tudi kontraproduktivno, vendar menim, da edinole tako lahko nastanejo kakovostni pesniški izdelki.«

Ob branju Karlovškovih pesmi ne preseneča, da je njegov največji vpliv in vzor Dane Zajc »s svojo mrakobnostjo, temačnostjo, mojstrskim ubesedovanjem eksistencialne groze«. Če je Zajc v pesmi Kepa pepela zapisal Takrat začneš iskati ključ svojih ust./Dolgo ga iščeš./Ko ga najdeš, odkleneš lišaj svojih ustnic./Odkleneš rjo svojih zob./Potem iščeš jezik./Ampak jezika ni./Potem hočeš izreči besedo./Ampak usta so polna pepela. // In namesto besede se skotali/kepa pepela med saje/v tvoje grlo./Zato odvržeš zarjaveli ključ, mu Karlovšek v pesmi pepel postajam skozi čas in prostor odgovarja pepel postajam/preperel navznoter/navzven skalnat/poraščen s trnjem/ti ki se mi bližaš/ti ki si že skoraj tu/prebodem te praskam/s sebe kamen krušim/da odpade z mene/zadnji kos rjovem kot/žival kot stroj streljam/besede v prazno v prah.

Vid Karlovšek se ob tem navdušuje tudi nad avantgardno in neoavantgardno poezijo, nad avtorji, kot so Anton Podbevšek, Srečko Kosovel in Tomaž Šalamun. »Radikalen prelom s tradicijo, ki so ga tovrstni avtorji dosegli, je res izjemen. Name je pomembno vplivala tudi poezija Jureta Detele, ki ga dojemam kot eno najbolj edinstvenih figur v slovenski književnosti.

Čeprav sicer raje berem poezijo v prostem verzu, moram kot dva od mojih najljubših pesnikov omeniti tudi Gregorja Strnišo in Svetlano Makarovič. Od tujih pesnikov sta tu T. S. Eliot in Paul Celan. Pomemben vpliv pa imajo name tudi določeni pesniški kolegi in kolegice moje generacije – naj posebej omenim Uršo Majcen, Lenarta Sušnika in Nelo Poberžnik.«

Tudi v prihodnje si Karlovšek želi sodelovati pri aktivnostih in performansih kolektiva Pêro Sŕce, pesniški ali multidisciplinarni kolektivi pa se mu tudi sicer zdijo izvrstni, saj združujejo mlade umetnike z enakimi interesi – kolektiv spodbuja umetniško ustvarjanje vsakega posameznika, ki pa skupaj tvorimo zaokroženo celoto, pravi.

»Prav tako menim, da je treba preseči predstavo pesnika kot zasanjanega individualista,« dodaja avtor, ki bo »zagotovo nadaljeval pisanje, vsaj dokler mi ne uspe sestaviti pesniškega prvenca, kar pa lahko traja še zelo dolgo. Se mi pa nikamor ne mudi. Absolutno sem raje pesnik brez zbirke kot pa pesnik z zbirko, s katero ne bi bil v celoti zadovoljen.«