Dijana Matković: Ko pišem, sem vedno v prekršku
Pisateljica, prevajalka, publicistka in urednica portala Disenz Dijana Matković v svoji drugi knjigi Zakaj ne pišem (Cankarjeva založba) s prepletanjem avtofikcije in raznovrstnih refleksij tematizira tujost, robnost, deprivilegiranost, z njimi pa pogojenost ter silnice, ki, kot so zapisali pri Cankarjevi založbi, »tistim od spodaj onemogočajo eksistenco in ustvarjanje«. »Svojo zgodbo povem zato, da bi jo politizirala, da bi pokazala, da se to, kar se je ali kar se dogaja meni, dogaja tudi drugim,« pravi avtorica, ki pisanje občuti kot nujo, kot dolžnost. Pri tem se v knjigi večkrat vpraša: Kdo sploh si, ti, ki ne sodiš nikamor?
V pogovoru za Nedelo ste dejali: 'Moja dolžnost je opozarjati na sistemske napake, ki ljudi držijo v pomanjkanju, revščini, zaradi katerih imamo epidemijo duševnih motenj, saj živimo popolnoma nestabilno življenje. Na meni je torej, da o tem pišem, politični odločevalci pa morajo nekaj narediti s tem.' Zakaj ste si zadali to nalogo?
To je nenavadna pozicija, mar ni – ustvarjalke, ustvarjalci si naložimo naloge, za katere nas ni nihče prosil, naj jih izvajamo. Nimam pravega odgovora, zakaj čutim, da moram pisati, vem samo, da moram. Moj obstoj je nenehno razdeljen na dva dela: tistega, ki ga živim, in tistega, ki ga v mislih in kasneje v pisanju, kadar imam pogoje za pisanje, literariziram. Vaše vprašanje že vsebuje odgovor. Zakaj si prizadevam izpostavljati sistemske napake, probleme današnjega človeka? Ravno zato, ker so problemi. Govor, pisanje sta pogosto znak, da je nekaj narobe.
Pri opredelitvah najbolj verjamete v tiste po družbenih razredih, ste povedali v istem pogovoru. O deprivilegiranosti je pri nas že bil govor, a ne na tak način.
Pravzaprav najbolj verjamem v neopredeljevanje. Tisti dve leti, ki sem ju znova preživela v rodnem kraju, ko me je Ljubljana zaradi visokih stroškov izvrgla, sem se zavestno urila v tem, kako biti Nihče. Ali pa sem na vasi, ki se ne zmeni za vsebine, ki nas okupirajo v mestu, tudi bila Nihče, bolj radikalno kot kdaj prej in je bilo moje utrjevanje nepripadnosti nikomur in ničemur način preživetja.
Vendarle, kadar se opredelim, recimo kot nekdo, ki je izvorno iz delavskega razreda, to storim zato, da bi osvetlila družbene silnice, ki delujejo na ljudi iz nižjih razredov. Delujejo do te mere, da politično opredeljevanje ni stvar oblikovanja identitete, kot velja za bolj privilegirane, ampak jim lahko spremeni življenje že kaka odločitev 'velikih živin'. Zakaj prejšnje generacije niso postavljale v ospredje razredno razdeljene družbe? Ker so še uživale bonitete socializma, kot je odlično komentirala Petra Vidali.
Zakaj se vam v našem specifičnem kontekstu zdi pomembno poudarjanje razreda? Marsikdo se ob to ne obregne ali družbenih razredov sploh ne opazi.
Če kdo zatiranja na podlagi razreda, pa tudi spola, spolne usmerjenosti, barve kože in tako dalje, ne opazi, je to precej zanesljiv znak, da je privilegiran. Recimo svojih oblačil se ne zavedaš, če so nova in lepa, če pa imaš na dotrajanem puloverju luknjo, težko misliš na kaj drugega, predvsem pa hočeš luknjo skriti. Izkoriščani gradbeni delavec ne potrebuje branja mojega romana, da bi vedel, da se mu godi krivica, ko po poškodbi pri delu dobi odpoved. On se svojih problemov še kako zaveda. Moj namen je narediti njegovo in podobne pozicije vidne tistim, ki, kot pravite, zatiranja ne opazijo.
Didier Eribon in Édouard Louis, ki ju pogosto navajate, sta se z družbenega dna prebila med pariško intelektualno elito. Kako legitimno je s privilegirane pozicije še pisati, govoriti o deprivilegiranosti?
Zahteva po tako imenovani avtentičnosti je prikrito sredstvo utišanja. Ali bi Eribon in Louis lahko pisala, če se ne bi izvlekla iz pomanjkanja? Najverjetneje ne. Beremo ju lahko ravno zato, ker sta se prebila med pariško intelektualno elito. Tako kot imamo Lastno sobo, Orlanda in druge knjige Virginie Woolf zato, ker je po pokojni teti podedovala petsto funtov na leto, ki so ji omogočili materialne pogoje, da se je lahko posvetila pisanju. Sama nikoli ne morem pisati 'za svoje'; od koder prihajam, so knjige odveč, kjer sem zdaj, pa pogosto mistificirane. Ko pišem, sem vedno v nekakšnem prekršku. Opisujem ljudi, katerih izkušnje niso povsem poravnane z mojimi.
Vsi največkrat omenjeni avtorji, Eribon, Louis, Dino Pešut, Antonela Marušić, ki v svojih knjigah prav tako tematizirajo razred, so geji oziroma lezbijke, ugotavljate. Kakšna je povezava med spolno usmerjenostjo in pisanjem o delavskem razredu?
To povezavo sem odkrila šele med pisanjem in me je malce presenetila, čeprav me ne bi smela: osebe iz skupnosti LGBT+ so bile v življenju že soočene z vrsto zatiranja, jasen jim je princip razdelovanja sramu. Torej so že opremljene za priznanje in problematiziranje svoje izhodiščne razredne pripadnosti, kar ni najbolj preprosto. Revščina ni seksi. Revščino skušajo vsi, kot sem pokazala že s primerom luknje v puloverju, skriti. Tako ni čudno, da je Eribon v nekem intervjuju povedal, da je bilo težje priznati, da je iz delavskega razreda, kot to, da je gej.
Napisali ste: 'Strah me je ravno tega, da se bom morala razlagati. Še huje: strah me je, da bom verjela tistim, ki bodo rekli, da nisem napisala drugega kot knjige izgovorov. Ki bodo rekli, da se delam ubogo.' Je bil strah upravičen?
Strah je bil dober zato, ker me je silil v kar se da natančen premislek tega, kar hočem napisati. Razlagati pa se moram z vsakim intervjujem, z vsako javno izjavo, ni pa mi nihče očital, da sem napisala knjigo izgovorov.
Knjiga je žanrski hibrid, največkrat označena za esejistični, avtofikcijski roman. Kot kakšno jo doživljate vi in kako odgovarjate na pomisleke, da v veliki meri pravzaprav ni roman?
Še vedno nisem prepričana, kaj sem položila v Zakaj ne pišem, da mi skoraj vsakodnevno pišejo bralke in bralci. Toda nihče od njih, ne glede na različna življenjska izhodišča in družbeni položaj, mi ne piše zato, da bi debatiral o literarnih zvrsteh. Pomisleki o literarni zvrsti do mene zares ne pridejo. Takšnih debat ne bi zavračala, nasprotno, marsikaj bi bilo mogoče povedati o izhodiščni nestabilnosti nekoga iz delavskega razreda v povezavi z nestabilnostjo literarne zvrsti, v kateri piše. Ali o tem, da je pisanje o deprivilegiranosti v kontekstu romana, ki je elitistična literarna zvrst, nujno pisanje proti romanu, proti literaturi.
Dalo bi se kaj reči tudi o tem, da se naše sodobne identitete nenehno vzpostavljajo v prepletu fizičnega in virtualnega prostora, ki ju pogosto naseljujemo hkrati, s tem pa doživljajo prelivanja tudi literarne zvrsti. Roman v družbi nasploh več ne opravlja takšne funkcije, kakršno je imel v 19. in 20. stoletju, ko je bilo treba stilsko opisovati kraje, predmete, jedi, ki jih, če nisi potoval – potovali pa so zgolj redki –, nisi mogel videti in poznati. Roman 21. stoletja je izraziteje kot prej nosilec idej.
Knjiga je bila uvrščena v ožji izbor na prireditvi Knjige na Berlinalu z možnostjo adaptacije v film ali serijo. Kako se je razpletlo, kaj se dogaja na tem področju?
Z dramatičarko in scenaristko Evo Kučera Šmon, ki je nominirana tudi za kresnikovo mlado pero, se ukvarjava s prvo verzijo scenarija. Čaka naju nekaj sestankov s producenti, ki se zanimajo za adaptacijo v film, pregledati bo treba tudi ponudbe z Berlinala. Snemanje filma je še veliko daljši proces kot pisanje romana, z veliko več vmesnimi fazami, ki lahko tudi spodletijo. Pisanje scenarija je vznemirljivo, a ne povsem brez slabe vesti: zelo rada bi se pomaknila tudi k pisanju naslednje knjige, ki jo imam v glavi že precej razdelano, a mi za zdaj, ob vsem delu, tudi uredniškem in prevajalskem, za to zmanjkuje časa.
